Prenovljena priporočila za proces pisanja diplomskega dela

01.06.2017

PRIPOROČILA ZA DIPLOMSKO DELO (Vasja Vehovar, junij 2017)

 

Pričujoče besedilo se nanaša na diplomska dela prve in druge stopnje (bolonjski magisterij), vendar se  nadaljevanju uporablja enoten izraz »diploma«. Priporočila je mogoče smiselno uporabiti tudi za disertacije, kjer pa nastopijo še dodatni vidiki.

Proces diplomiranja je v osnovi zelo enostaven, vendar le, če se ga dobro načrtuje. Zaradi neustreznega načrtovanja veliko študentov bodisi porabi za diplomo preveč časa bodisi so njihove diplome slabše kakovosti, kot bi lahko bile pri isti porabi virov. Poleg tega precej študentov sploh ne diplomira, čeprav so opravili (skoraj) vse izpite.

Diplomsko delo je časovno razmeroma obsežen projekt, vsaj glede na siceršnje študijske obveznosti (izpiti, seminarske naloge). Za pisanje diplomskega dela se je zato potrebno ustrezno pripraviti in v tem okviru so nastala tudi pričujoča priporočila. Njihov osnovni namen je zagotoviti kar najbolj optimalen potek pisanja, brez nepotrebnih napak in neproduktivne porabe časa.

V formalnem smislu morajo študenti seveda upoštevati odgovarjajoča fakultetna pravila (v primeru  FDV se nahajajo na spletni strani fakultete (#Pravila in navodila dodiplomskega oziroma podiplomskega študija). Upoštevati morajo tudi  morebitne dodatne usmeritve posameznih študijskih programov (V primeru študija Družboslovne informatike so povzete  pri predmetu #Diplomski seminar, kjer je tudi določeno, da se morajo - če želijo diplomirati v zadnjem letniku študija - študenti novembra udeležiti serije seminarjev, decembra opraviti javno predstavitev, do 15. marca pa oddati prijavo).

Administrativna pravila in predpisi se lahko spreminjajo, zato je potrebno odgovarjajoče vire ustrezno  preveriti (pričujoči tekst upošteva stanje  #2017).

Najbolj pomembna priporočila so v nadaljevanju označena z zvezdico (*). Če nimamo časa ali motiva za branje celotnega besedila, je smiselno z ukazom »search« oziroma »najdi« (CTRL F *) pregledati cca 25 najbolj kritičnih priporočil, ki so v tekstu označena z zvezdico.

Gradivo ima osem poglavij, ki sovpadajo s ključnimi fazami  pisanja:

I. Motivacija in odločitev je poglavje, ki ga je smiselno prebrati najkasneje takrat, ko se začnejo razmišljanja o diplomi. Praviloma je to vsaj v predzadnjem letniku študija, sicer v zadnjem letniku, ko stečejo tudi uradne/formalne priprave. Pri tem ne gre za neke aktivnost, ampak predvsem za odločitev, ki pa včasih terja nekaj preliminarnega razgledovanja, pogovarjanja in razmišljanja.

II. Izbira in prijava je poglavje, ki postane relevantno v trenutku, ko se dokončno odločimo, da bomo spisali diplomsko delo. To pomeni, da je treba pričeti razmišljati o prvih pripravljalnih aktivnostih (izbira teme, izbira mentorja, formalna prijava), vendar pa se samo pisanje (iskanje informacij in branje literature, raziskovanje in pisanje) še ne začenja, razen v obsegu, ki je potreben za prijavo. V primeru sprotnega študija se ta proces formalno začne v prvem semestru zadnjega letnika, zaključi pa marca s prijavo. Gre za aktivnost, ki zelo v grobem vzame okoli deset ur časa, lahko pa tudi nekaj deset ur časa. Običajno je razvlečena čez več mesecev, čeprav se  jo lahko opravi tudi v enem samem dnevu.

III. Načrt in organizacija se nanaša na trenutek, ko sta tema in mentor določena, in se je treba za osrednje delo (iskanje virov, raziskovanje, pisanje) ustrezno pripraviti, tako organizacijsko, kot časovno in tehnično. Formalno lahko načrt in organizacijo izdelamo tudi že pred prijavo, lahko ob prijavi ali šele po oddaji prijave. Ne glede na kdaj to opravimo, gre za izjemno pomembno aktivnost, ki sicer običajno terja manj kot eno uro časa.

IV. Raziskovanje in pisanje je osrednja aktivnost pisanja diplomskega dela in obsega glavnino časa (običajno več kot 90%) od skupno nekaj sto ur dela, ki ga porabimo za diplomo. Priporočljivo je, da se to delo ne prekinja, ampak ga izvedemo čimbolj v enem kosu. Formalno je ta aktivnost predvidena v drugem semestru zadnjega letnika, določene dejavnosti pa se lahko pričnejo – kar je tudi priporočljivo – že bistveno prej, torej v fazah III, II ali celo I (npr. iskanje literature). V primeru, ko postopek diplomiranja odložimo, se seveda faza IV bolj ali manj zamakne ali razvleče. Narašča tudi nevarnost, da celoten proces nekje v fazi IV za vedno tudi obstane.

V. Vsebina in format vključuje vsebinska in formalna priporočila za raziskovanje in pisanje. Za razliko od ostalih poglavij tu ne gre za neko procesno aktivnost, ki  ima svoje trajanje ali časovno umestitev, ampak zgolj za vsebinska in formalna priporočila. Priporočila so lahko aktualna že od samega začetka načrtovanja, določeni vidiki že v fazah I, II, III (npr. iskanje literature, dileme glede števila strani, odločitve glede lektoriranja, izbor bralcev diplome, zastavljeni obseg diploma ipd.), predvsem pa so seveda pomembna  v fazi raziskovanja in pisanja (IV).

VI. Zaključek in oddaja je poglavje, ki postane relevantno v trenutku, ko je pisanje zaključeno. Nanaša se predvsem na formalne in administrativne vidike odgovarjajočih procesov. Sama aktivnost vzame nekaj ur časa, v primeru zahteve (na osnovi tehničnega pregleda) po večjih popravkih pa lahko tudi nekoliko dlje. Trajanje celotnega procesa zaključevanja je odvisno od neformalnih dogovorov, administrativne obremenjenosti študijskega referata, zasedenosti članov komisije; traja lahko nekaj dni ali več tednov.

VII. Zagovor obravnava vidike (morebitnega) zagovora, ki je običajno omejen na eno uro.

VIII. Aktivnosti po diplomiranju se nanašajo predvsem na ambiciozne študente, ki želijo svojo diplomo uporabiti za osebno pozicioniranje in promocijo.

Pričujoče gradivo je smiselno uvodoma preleteti, nato pa prebirati odgovarjajoča poglavja (I-VIII) v skladu s potekom dela oziroma v skladu z osebnimi okoliščinami. Študenti, ki nimajo težav z začetno motivacijo oziroma odločitvijo, lahko začnejo s poglavjem II, študenti, ki imajo temo že prijavljeno, s poglavjem III, zreli in samostojni študenti z delovnimi izkušnjami in dobro samo-organizacijo pa kar s poglavjem IV.

Vsekakor je za projekt, ki zahteva več sto ur dela, koristno porabiti eno uro za pregled priporočil (okoli 18,000 besed - običajno branje pomeni 300 besed na minuto). S tem se lahko izognemo mnogim tipičnim napakam, vrsti nepotrebnih težav, predvsem pa odvečnim vprašanjem oziroma interakcijam z  mentorjem oziroma fakultetno administracijo.

 

I. MOTIVACIJA  IN ODLOČITEV

A. Umestitev procesa diplomiranja

Najprej je treba upoštevati, da je diplomsko delo - če je seveda v določenem programu predvideno - pomembna sestavina tega študijskega programa. V tem okviru ima svoje kreditne točke in tudi jasno časovno umestitev. Najbolj enostavna, naravna in varna je zato odločitev za sprotno delo in izvajanje aktivnosti diplomiranja v rokih, ki so predvideni v študijskem koledarju.

Ampak mnogim študentom so tovrstna priporočila (npr. »učite se sproti!«) zoprna in odveč še iz osnovnošolskih in srednješolskih časov. Takrat so večinoma pridobili tudi zelo prepričljivo osebno izkušnjo, da tovrstnih priporočil pravzaprav ni treba jemati resno, saj se s kampanjskim učenjem pride enako dobro skozi proces šolanja, pa še veliko časa se prihrani. Podobno  prakso, izkušnje in dokaze so nato mnogi študenti utrjevali še vsa študijska leta (npr. kampanjsko učenje tik pred izpitom), zato izhodiščna drža glede pravočasnosti in sprotnosti korakov diplomiranja pri mnogih študentih ne more biti posebej drugačna. Takšna praksa je seveda neustrezna, ker je diplomsko delo zalogaj, ki je v primerjavi s preteklimi obveznostmi neprimerljivo obsežnejši in kompleksnejši, zato je tak pristop (odlašanja, prelaganja, ne-planiranja, kampanjsko delo, reševanja zadev v zadnjem hipu) neustrezen in tudi potencialno zelo nevaren.

Poleg splošnega nerazumevanja in podcenjevanja procesa priprave diplomskega dela lahko k zamiku in slabemu planiranju prispevajo tudi drugi (na videz) prepričljivi razlogi: študij v tujini, osebne preference (npr. potovanja), študentsko delo, poslovna kariera, podjetništvo, služba, dodatni študij, podaljševanje mladosti in druge življenjske okoliščine.

V primeru odlaganja se je treba zavedati, da se s tem močno povečuje tveganje, da bomo za diplomo porabili bistveno preveč časa. Narašča tudi tveganje, da sploh ne bomo diplomirali. Statistike so strašljive: delež študentov, ki je uspešno zaključil (skoraj) vse izpitne obveznosti, nato pa ni nikoli diplomiral, je izjemno visok in na nekaterih podiplomskih programih predstavlja celo večino (!) vseh študentov.

Vsak (posebej starejši) mentor lahko pove serijo žalostnih zgodb študentov, ki niso in tudi ne bodo nikoli diplomirali. Hkrati pa ne tudi bodo nikoli opravili s spremljajočim slabim občutkom, ki jih bo spremljal celo življenje ("faliranec"). Ker v Sloveniji tudi sicer, v primerjavami z drugimi državami EU, izjemno veliko ljudi študira in razmeroma malo diplomira, verjetno v svoji okolici vsi poznamo take primere. Vsak lahko preveri in se prepriča, da so med njimi izjemno redki, ki se s tem življenjskim neuspehom ne obremenjujejo. Ampak tudi če jim je to uspelo, ni mogoče reči, da jim je ne-diplomiranje koristilo. To nikakor ni dosežek, s katerim bi se lahko kdorkoli pohvalil.

Le v zelo redkih primerih, ko gre za izstop iz običajnega kolesja sodobnega življenja, je to morda lahko simboličen uspeh, saj gre za formalno gesto zavračanja vrednot sistema (kapitalistične) produkcije, produktivnosti, gonje za dosežki, potrošništva itd. Seveda pa je tako stališče visoko tvegano, saj vzdrži le v primeru, da so v igri zelo dobre alternative, ki pa so praviloma izolirane od družbene realnosti  (npr. ukvarjanje s spiritualnostjo ali umetnostjo,  z eko-kmetijstvom ali eko-turizmom, ali celo prehod v hipijevski, komunski ali puščavniški način življenja). Vendar ne-diplomiranje lahko škodi tudi v tem primeru, bodisi v primeru, če se vrnemo v »normalno« življenje, bodisi v primeru kakršnegakoli družbenega, javnega oziroma medijskega angažiranja ali celo aktivizma (npr. za živali, ekologijo, politična gibanja ipd.), kjer nam ne-diplomiranje (v očeh  primitivne javnosti) apriorno zmanjšuje kompetentnost in težo argumentov.

Dodati velja, da bomo celo v tistih (izjemno redkih) primerih - ko smo ne-diplomiranje izvedli zavestno in se tudi uspeli izogniti vsakemu  obžalovanju,  ali pa smo na ne-diplomiranje morda celo ponosni – nato celo življenje kljub temu porabljali  ogromno energije, da bomo ljudem to odločitev pojasnjevali. Pri tem praviloma ne bomo posebej uspešni, saj je nalepka »faliranec« premočna, preveč privlačna in preveč enostavna.

Študenti, ki se odločajo za zamik v procesu diplomiranja, torej tvegajo bistveno več, kot se zavedajo v trenutku, ko se za zamik odločijo. Več kot očitno je namreč, da se s tako potezo – ki je videti majhna in nenevarna, spuščajo na nepredvidljiv teren, ki ga v resnici ne poznajo, saj ne vedo vnaprej, kakšni vrtinci in preobrati jih v življenju še čakajo. V življenju namreč vsekakor obstajajo pomembnejše stvari (posebej po izteku študentskega statusa) kot je diploma, ki proces diplomiranja zlahka izrinejo v drugi plan. Poleg tega lahko načrti za diplomiranje potonejo tudi brez nekih posebnih zadev, ki bi zaradi svoje pomembnosti (bolj ali manj upravičeno) izrinile delo na diplomi. To se namreč lahko zgodi zgolj zaradi raztresenosti, lahkomiselnosti, naivnosti, neresnosti, pa tudi zaradi zaporedja neugodnih naključij ali spleta nesrečnih okoliščin. Zaradi vseh navedenih nevarnosti so se tudi nekateri najbolj pametni, odločni in sposobni študenti pri svojem (sicer dobro premišljenem in načrtovanem) odlaganju diplome že usodno  opekli oziroma so nato porabili za diplomiranje bistveno in nepotrebno preveč časa, let življenja, energije, živcev, stresa, pritiskov in drugih virov, vključno z denarjem (fakultete po določenem času zamudnikom zelo rade zaračunavajo razne vloge, zamudnine, pa tudi izpite, komisije itd.).

Če pa se, kljub opozorilom in tveganjem, odločimo za odlog diplomiranja in torej ne diplomiramo vsaj v času absolventskega statusa, je pametno, da se v vnaprej določenih časovnih intervalih (npr. na pol leta) formalno usedemo za pol urice in se vsakič znova ponovno odločamo, ali bomo diplomirali ali ne. Ob tem je smiselno, da se na tej osnovi tudi zavežemo, kdaj okvirno bo proces diplomiranja potekal. V grobem je za celoten proces potrebnih do okoli 6 mesecev, ki jih je treba umestiti v naše življenje. Smiselno je, da se ta odločitev na določen način zapiše kot opomnik (npr. na steni, elektronsko sporočilo, mobilni opomnik ipd.). 

Obdobje, v katerem bo proces diplomiranja potekal, je potrebno začrtati čim bolj zgodaj in ga tudi čim bolj operativno umestiti v svoje življenjske načrte. Celo v primeru, ko bi želeli iz nekih razlogov diplomirati npr. šele čez dve leti (torej po izteku absolventskega staža), je takšno zavezo smiselno zapisati in jo redno obnavljati vsake pol leta (obdobje se sicer lahko prilagodi razmeram). Ob tem je treba takrat tudi potrditi oziroma na novo zapisati obdobje, ko bo proces diplomiranja predvidoma potekel (npr. februar-maj, 2019).

 

B. Največja nevarnost

Čeprav je proces diplomiranja v osnovi zelo enostaven, so v njem očitno skrita številna tveganja in nevarnosti, ki jih študentje nemalokrat podcenjujejo. Uvodoma smo že omenili izjemno velik delež študentov, ki ne uspejo diplomirati, čeprav imajo opravljene (skoraj) vse izpite. Vsi ti študenti so brez vsakega dvoma sicer sposobni diplomo spisati v nekaj sto urah. Žal premnogim teh nekaj sto ur časa med študijem in tudi kasneje ne uspe sestaviti skupaj. Kot rečeno, v življenjskem smislu to skoraj vedno pomeni velik osebni neuspeh. Gre v resnici za pravo malo življenjsko katastrofo, ki praviloma pušča trajno nelagodje in neizbrisen pečat. Posebej neugodno je, ker nas lahko na tej osnovi praktično kdorkoli, ki si to zaželi (npr. oseba v konfliktu, v manipulaciji, v zlonamernosti ipd.), celo življenje diskreditira, ali pa s tem v nas dreza zgolj iz dolgega časa.

Vsa ta tveganja so povsem odveč. Za uspešno diplomiranje je namreč potrebno zgolj malce osebne zrelosti, samoorganiziranja in načrtovanja.

Največjo nevarnost pri pisanju diplome torej predstavlja odsotnost jasnega (časovnega) načrta, predstave in odločitve o tem, kako in kdaj bomo pisanje diplomskega dela umestili v svoje življenje.

Problem v osnovi nastaja zato, ker za razliko od izpitov, ki smo jih bili prisiljeni opraviti (sicer je bil neposredno ogrožen status ali vpis v naslednji letnik), pri zamujanju z diplomo pogosto - včasih tudi leta kasneje - ni nobenih neposrednih posledic. Obstajajo seveda tudi izjeme, npr. študenti, ki so morda prejemali vračljive štipendije.

Ker smo ljudje nagnjeni k odlašanju (radi rešujemo nujne, ne pa pomembne zadeve), se je treba diplome lotiti sistematično, formalno in načrtno, ne pa intuitivno, na »horuk«, v zadnjem hipu, tako, kot je bilo to mogoče (in smo se tega morda navadili) za premnoge izpite, da o srednji šoli ne govorimo.

Zaradi odlašanja lahko pisanje diplomskega dela v več presledkih in zamikih, postane »kalvarija«, kar je izjemno neproduktivno in zahteva tudi 2- do 3-krat več časa za izdelavo, kot v primeru pisanja v enem kosu. Tovrsten pristop je tudi precej bolj stresen, poleg tega se zlahka razvleče na več let. Lahko se tudi  zgodi, da sploh ne diplomiramo. Prenekateri študenti, še posebej tisti, ki že delajo in nimajo več študentskega statusa, se diplome žal lotevajo točno na tak način: Na vsakih nekaj mesecev, pol leta ali na vsakih nekaj let, se zadeve lotijo v nekem neplodnem sunku in nato vedno znova odlagajo in podaljšujejo čas izdelave diplome.

Dodatno oviro z leti in z delom v službi predstavlja tudi dejstvo, da postajajo potencialni diplomanti vse bolj strogi in zahtevni do samega sebe, s čimer nastaja še ena velika in nepotrebna ovira, ki sčasoma lahko postane tudi usodna. Kritičnost, ki so jo glede resnosti, natančnosti in odgovornosti razvili pri delu (na osnovi "vzgoje" s strani šefov, sodelavcev, klientov, poslovnih partnerjev, družine itd.), namreč avtomatično – in v pretiranem obsegu – aplicirajo tudi na sebe.

Z odlašanjem torej težave le naraščajo: na eni strani smo z leti vse bolj vpeti v službo, posle, hobije, partnerstvo, morda tudi že v lastno družino ipd., in je zato časa za pisanje vse manj. Hkrati pa na drugi strani narašča neprijeten pritisk okolja, ki sega od sodelavcev in nadrejenih v službi, do celotnega družinskega in socialnega kroga. Vsak sorodnik ali znanec nas namreč lahko nenehno (npr. ob raznih obletnicah ali sorodstvenih srečanjih) sprašuje, če smo že diplomirali, in nas s tem spravlja v zadrego, posebej v primeru šibkejših socialnih vezi, ko zmanjkuje siceršnjih tem za pogovor.

Poleg tega se lahko pojavijo celo dodatne – sicer povsem nepotrebne – psihološke samo-ovire in kompleksi, o čemer poročajo (starejši) absolventi na motivacijskih seminarjih, ki se občasno organizirajo za pisanje diplome.

Zadnji koraki tovrstnega (sicer povsem zgrešenega) samo-opravičevanja predstavljajo zatekanja h konstruktom racionalizacije ("diploma je danes itak nepotrebna", "to je le brezvezen papir", "diplome v svoji karieri sploh ne potrebujem"). V tem okviru so še posebej neumestne primerjave npr. z Billom Gatesom in podobnimi uspešneži, ki niso diplomirali. Kot prvo so namreč v nasprotju z dejstvi, saj so v splošnem (seveda obstajajo izjeme, vendar to ni zakonitost) in statistično gledano diplomanti brez dvoma bistveno uspešnejši od ne-diplomantov (»falirancev«). Diploma namreč nesporno izboljšuje vsak CV (od Linkedina do Europassa) in s tem tudi verjetnost za dobro kariero, posebej v določenih sektorjih (npr. celoten javni sektor) in organizacijah (npr. globalne korporacije). Kot drugo pa tako sklepanje razkriva tudi osnovno nerazumevanje koncepta verjetnosti, podobno kot kavarniški argumenti o nekih dedkih, ki so celo življenje let kadili dve škatlici cigaret dnevno ter dočakali 90 let, kar naj bi dokazovalo, da kajenje ne škodi. Navedeni primeri so sicer lahko resnični, vendar le na individualnem nivoju (in zgolj za nazaj), ne pa v smislu vnaprejšnje verjetnosti in tveganja. Zato take zgodbe ne spremenijo dejstva, da kajenje povečuje verjetnost bolezni in smrti. To velja tudi za navedeni  proti-primer, kjer je kajenje klene dedke -  ki so pač imeli tako dobre gene, da so kljub kajenju dočakali 90 let -  zelo verjetno prikrajšalo, da niso dočakali 100 let.

Preden se torej resno zapletemo v življenje (delo, posel, zaposlitev, družino ali celo podjetništvo), je nadvse pametno diplomirati. Daleč najlažje in najbolje je, če to storimo še v času študentskega življenja, pa čeprav na skromnem nivoju, zgolj da zadostimo minimalnim kriterijem. Če pa se zaradi nekih res dobrih (smiselnih in utemeljenih) razlogov odločimo za odlog, potem je treba odlog skrbno spremljati in redno obnavljati zavezo ter plan diplomiranja.

 

C. Ključno vprašanje in ključna odločitev

Ko je odločitev za pisanje diplomskega dela sprejeta, je potrebno najprej razčistiti naše ambicije glede nivoja zahtevnosti diplome:

a) Ali želimo ambiciozno nalogo, visoko oceno, morda knjigo, nagrado, članek? V tem primeru se moramo o tem na samem začetku pogovoriti z mentorjem, oceniti svoje sposobnosti, postaviti jasne cilje in si rezervirati dovolj časa (praviloma več kot je predvideno s kreditnim točkami).

b) Ali želimo običajno, spodobno diplomo, ki jo bomo s ponosom pokazali? V takem primeru velja že uvodoma natančno pregledati obravnavo časovnih okvirov (razdelek III.A) in dolžine naloge (razdelek V.J).  Ob nepazljivosti študenta se namreč neredko zgodi, da –  kljub nameri zgolj običajne ambicioznosti – zabredemo v nepotrebno velik in zahteven obseg dela. Odločitve, ki bi širile in poglabljale obravnavo diplomskega tematike, je zato treba z mentorjem sprejemati z zadržkom, premišljeno, zavestno in eksplicitno. Obstaja tudi nevarnost, da tematika študenta naknadno »potegne« in želi iz nekega osebnega »inata« oziroma zadovoljstva zadeve obravnavati posebej celovito, zaokroženo in kvalitetno. Vse navedeno je načeloma pozitivno, problem je le dodatna (nepredvidena) poraba dodatnih resursov in pa dejstvo, da se je ambicija diplome naknadno spremenila.

c) Ali morda zgolj želimo najhitreje in s kar najmanj vloženega truda priti do diplome?   To je pogosto pristop in je povsem legitimen, seveda le, dokler se giblje znotraj strokovnih in etičnih standardov. Pomembno je, da je tudi dogovorjen, da se torej mentor in študent tega jasno zavedata. Dejstvo sicer  je, da je diploma objavljena na spletu celo naše življenje, zato si posebej očitne ne-kvalitete ne moremo več privoščiti. Vendar za minimalne standarde poskrbita že mentor in fakulteta (tehnični pregled), zato v primeru, da želimo zaradi okoliščin spisati minimalistično diplomo, ne bi smeli imeti zadržkov, saj nas bo sistem omejili in usmeril (mentor, komisija, administracija). Na drugi strani je tudi res, da kvaliteta diplomskega dela (čeprav je javno objavljeno na spletu) spet nima tako zelo usodnega pomena, niti za prvo zaposlitev, še manj pa za nadaljnjo kariero (glej primer ne tako zelo dobrega magisterija bivše predsednice vlade).

 

Na osnovi zgornje odločitve izberemo temo, mentorja in zastavimo natančen časovni okvir. S tem se bomo izognili številnim težavam in nesporazumom, alocirali primeren čas, pa tudi mentor bo lahko ubral pravo strategijo.

Na samem začetku moramo razčistiti tudi kakršenkoli dvom, da je diploma morda nekaj težkega ali problematičnega. Kdor je naredil (skoraj) vse izpite in seminarje, je namreč več kot usposobljen tudi za pisanje diplome, čeprav je od (pred)zadnjega izpita morda preteklo več mesecev, let ali celo več kot desetletje.

V primeru posebnosti (npr. študenti s posebnimi potrebami, študenti s statusom športnika) ali kake specifične težave (npr. nizka besedilna pismenost študenta, disleksičnost, neka bolezen ipd.), se je treba s tem odkrito soočiti, kot se je bilo treba s tem soočiti tudi sicer, na drugih področjih življenja, in nato izbrati ustrezno strategijo.

*Da bi brez težav diplomirali, je torej najbolj bistveno naslednje:

  1. Za diplomo se moramo jasno odločiti.
  2. Čimprej določimo nivo zahtevnosti diplome.
  3. Jasno alociramo pol leta mirnega časa (to je 6 mesecev), ko paralelno nimamo nekih večjih oziroma stresnih projektov. V ta okvir umestimo odgovarjajoči delovni čas  - toliko ur, kot je pač potrebno za diplomo določenega nivoja, zahtevnosti in ambicioznosti - in v njem tudi obdobje, ko bo pisanje diplome naša glavna dejavnost. Natančnejšo oceno časa in njegov razpored določimo kasneje (glej III.A).

Pisanje diplome predstavlja tako obsežen projekt, da se z njim kot študenti praviloma še nismo srečali. Zato ga na osnovi preteklih izkušenj tudi ne moremo pravilno oceniti. Po času, strukturi in zahtevnosti namreč običajno presega pripravo na vsak izpit. Pri tako velikem projektu se zato ni dobro igrati z odlašanjem, improviziranjem, prelaganjem in neodločnostjo. Potreben je jasen načrt, zaveza, disciplina in morda tudi določeno odrekanje. Kot smo že omenili, je seveda daleč najbolje, da se vse to izvede še v času študentskega statusa in v formalnem ritmu, ki ga ureja fakulteta. Konec koncev so ure za diplomo predvidene in tudi časovno umeščene v študijski program (v zadnji semester, in pogosto nato še enkrat, dodatno, v absolventski status),  kar ni brez razloga. Najbolj varno je torej, da se držimo uradnega razporeda študijskega koledarja, za kar s svojimi aktivnostmi  poskrbi tudi fakulteta oziroma katedra (jeseni predstavitev tem, marca prijava, jeseni zagovor).

*Če aktivnosti v zvezi z diplomo zaradi zelo specifičnih okoliščin ni mogoče izvesti v času študentskega statusa, pa jih je smiselno izvesti čimprej. Ob tem se je treba jasno zavedati tveganj, ki nastajajo z vsakim odlašanjem. V vmesnem času je potrebno proces načrtovati in (polletno) formalno obnavljati (zapisati) odločitev oziroma zavezo in tudi njeno časovno umestitev.

 

II. PRIPRAVA IN PRIJAVA

Šele ko smo se za diplomo jasno odločili in našli pol leta časa, ki smo ga realno umestili v svoj življenjski načrt, se lahko lotimo izvedbe. Brez jasne življenjske odločitve in zaveze o diplomiranju namreč nadaljnji koraki niso posebej smiselni. Šele po tej ključni odločitvi namreč lahko pridejo na vrsto tema, mentor in prijave.

A. Izbira teme

Temo je pametno izbrati čim bolj zgodaj, seveda pa ne tako zgodaj, da bi nas utesnjevala, omejevala in nam jemala veselje (v takem primeru sicer lahko temo vedno zamenjamo). Zelo  pomembno je namreč, da nas izbrana tema veseli. Vsekakor je priporočljivo, da se že med študijem razgledujemo po temah, ki so zanimive za nas in morda tudi za potencialne delodajalce (sedanje in bodoče) s področja, kjer bi želeli delati. Z zgodaj identificirano temo bomo tudi lažje prišli do mentorja, ki ga želimo. Mentorji, ki so za našo izbrano temo ali potrebe najbolj primerni, so namreč lahko kasneje že zasedeni. Zgodnja izbira nam omogoča tudi, da temo ponotranjimo, kar je za dobro diplomo bistvenega pomena. Pri izbiri teme so možne štiri osnovne strategije:

  1. Nadaljevanje neke seminarske naloge, ki nam je bila všeč in v katero smo vložili že veliko dela. V takem primeru se lahko kar neposredno dogovorimo z mentorjem. Razen nekaj redkih izjem mentorji v splošnem radi sprejmejo diplome na osnovi takega dogovora, saj predstavljajo varno izbiro – študenta poznajo in vedo, da ne bo zapletov. Ker tudi študent pozna profesorja in mu zaupa, lahko diplomo naredi razmeroma hitro, saj  zgolj nadgradi obstoječi seminar. V tem primeru se tudi že dovolj zgodaj zavežemo k diplomski temi, tako da o njej razmišljamo, jo poglabljamo, postopno zbiramo literaturo ali naredimo empirično raziskavo. Na drugi strani nas tak pristop seveda prikrajša za še eno študijsko izkušnjo s povsem novo temo. Obstajata tudi še dve dodatni nevarnosti:
    • Zasičenost s problematiko nam lahko odvzame veselje, entuziazem in radovednost.
    • Nemalokrat je z nadaljnjo poglobljenostjo včasih še več dela, saj smo se v problem vživeli in se nam odpirajo vedno novi vidiki, tako da postajamo do sebe vse bolj kritični in zahtevni. Če se temu pridruži še mentor, potem zlahka zabredemo v zahtevne vode, za kar morda porabimo veliko več časa, kot smo želeli.
  2. V primeru, da nas neka tematika posebej zanima, se nam zdi aktualna ali pa smo z njo kako drugače povezani, je najbolje, da sami pristopimo k mentorju, ki bi nam glede na svoje področje raziskovanja lahko najbolj pomagal, in mu predlagamo temo oziroma ga prosimo za usmeritev. Profesorji so za tak način v splošnem odprti, mnogi se tega razveselijo, saj se s tem tudi njim razširjajo in poglabljajo različni pogledi. Razveselijo se tudi zato, ker so tovrstni motivirani študenti v bistvu redki in s tem dragoceni. Tak pristop seveda odraža in tudi zahteva znatno zrelost, pro-aktivnost in usmerjenost študenta, ki v življenju točno ve, kaj hoče.
  3. Diplomo lahko vežemo na nek formalen projekt, študentsko delo ali službo. V tem primeru lahko dosežemo prekrivanje, ki močno zmanjša potreben čas za izdelavo diplomskega dela. V zadnji fazi smo lahko za večino dela na diplomi celo plačani. Prednost je tudi dejstvo, da problematiko dobro poznamo in zaradi tega uvodno razgledovanje ni potrebno. Dodati velja, da je mogoče večje projekte združiti v skupinsko diplomo, kjer npr. dva motivirana študenta (lahko tudi več) hkrati obdelata eno temo in napišeta skupno diplomo.
  4. Četrta – in najbolj pasivna različica – je čakanje na razpis tem ali celo (zadnjega) roka za prijavo, nakar se oglasimo pri mentorju in izberemo razpoložljivo temo. Pri tem temo izberemo na osnovi subjektivnega kriterija všečnosti teme ali profesorja. Ta različica je seveda na videz manj naporna od poprej predstavljenih. Pogosto tudi omogoči neko izvedbo diplomskega dela z minimalnim naporom za vse tiste, ki si tega želijo. Kljub temu lahko zaradi nepremišljenosti in preskromnega časa za odločanje – zaradi odsotnosti kvalitetnega predhodnega informiranja – sprejmemo slabo odločitev, saj ne vemo, kaj določen mentor pri določeni temi od nas pričakuje. Tovrstna strategija je tudi slaba popotnica za našo kariero: namesto, da bi se vzeli v roke in proaktivno načrtovali svoje korake, vse to prepuščamo spletu  naključnih okoliščin, prisotnih v času odločitve (sprejeti v naglici). S tem tvegamo, da v primeru neugodih okoliščin pridobimo manj kvalitetno diplomsko izkušnjo. V vsakem primeru je smiselno, da tudi pri tej strategiji pohitimo, dokler so za nas zanimive teme še proste.

 

B. Izbira mentorja

Za resno diplomo je tema bistveno bolj pomembna od mentorja. Mentorji so se namreč skozi leta tako izbrusili, da k mentorstvu pristopajo na podoben (standardiziran) način. Pomembno je predvsem, da tematika študenta zanima in veseli.

Le v primerih, ko se diplome lotimo manj resno ali zgolj zato, da čim lažje in čimprej zaključimo, je mentor dejansko lahko bolj pomemben od tematike. Vsak mentor namreč ne pristaja na neresnega in nemotiviranega študenta, niti ne pristaja na tempo, ki mu ga hoče študent v svoji časovni stiski vsiliti. Nemalokrat se namreč zgodi, da študent po brezskrbnih ali lahkomiselnih počitnicah nenadoma sprevidi, da mora nujno diplomirati do konca septembra. Pogosto se namreč npr. brez diplome ne more vpisati na nek program, kar pa si ga (nenadoma) sicer zelo želi, sicer mu grozi, da izgubi celo leto. Podobno se lahko pojavi nepričakovana zahteva v organizaciji, kjer si študent želi delati (oziroma v njej že dela), da do določenega roka diplomira, sicer bo priložnost (službo, napredovanje, projekt) izgubil. Mnogi mentorji se zato s študenti, ki se pojavijo npr. avgusta (ali julija ali junija) in bi želeli diplomirati septembra, sploh ne pogovarjajo. Nekateri pa – ker so pač dobrega srca ali morda želijo izpasti kot dobrosrčne osebe – na tako zelo zahtevno in stresno zahtevo študenta tudi pristanejo. V takem primeru pa je izbira mentorja seveda zelo pomembna.

Pri izbiri mentorja velja upoštevati naslednje:

  • Od starejših študentov/diplomantov se lahko nekoliko pozanimamo, kako proces diplome poteka pri želenem profesorju, vendar pa to informacijo jemljimo z dobršno mero skepse, saj so bivši študenti lahko zelo subjektiven vir. Bolj pomembno je, da nas tema res zanima, da profesor področje obvlada in ima do njega veselje. Pomemben je tudi dober občutek, ko steče uvodna komunikacija s profesorjem. Kot rečeno, so mentorji skozi leta precej standardizirali pristop k mentorstvu diplomske naloge, tako da v tem pogledu nekih razlik. Tudi posebej težavnih profesorjev danes več pričakovati. So pa seveda določene razlike, tako v značaju, empiričnosti, kot tudi v tem,  kako se zavzamejo, kako se poglobijo, koliko časa si vzamejo, kako se odzivajo. Pri tem je na eni strani večja poglobitev mentorja seveda dragocena in pozitivna, res pa je, da lahko preide v pretirano zahtevnost in formalizem. Največje razlike med mentorji so morda glede sprotnosti odgovarjanja, npr. kako hitro odgovori na email in kako hitro prebere in komentira osnutek. Kadar se  mudi – in na določeni točki se mudi v zelo veliko primerih –  postane to zelo pomembno.
  • Mlajši docenti, ki še niso bili velikokrat mentorji, so večinoma bolj zagnani in se bodo študentu verjetno bolj posvetili, imeli bodo več časa in bodo pogosteje dosegljivi. Obenem pa bodo morda tudi bolj natančni in bolj zahtevni. Prav tako ne bodo imeli širine in izkušenj ter razumevanja in velikodušnosti, ki pride z leti in je posebej dragocena v primeru kakršnihkoli zapletov.

*Pred dokončno izbiro mentorja (in teme) je na spletu smiselno pregledati dosedanje teme potencialnega mentorja in tudi diplomska dela s področja, ki nas zanima. S tem dobimo predstavo, kako bi izgledala naša diploma, pa tudi idejo za področje, ki bi ga raziskali.

 

C. Somentorstvo

V primeru zelo specifičnih vsebinskih diplom ne moremo pričakovati, da bo profesor obvladoval več področij (npr. profesor iz področja marketinga navadno ne obvlada področja statistike). Podobno so tudi nekatere teme zgolj s področja družboslovne informatike tako kompleksne, da je za kvalitetno obdelavo potrebno sodelovanje dveh specialistov (npr. za socialna omrežja in spletne ankete).

Dokončno presojo o tem prepustimo mentorju in se s tem ne obremenjujemo. Če mentor oceni, da področja v celoti ne more pokrivati, se bo zaradi strokovne in etične odgovornosti odločil za somentorstvo in tudi predlagal primernega kolega.

Proaktivni študenti, ki želijo obogatiti svoj proces diplomiranja in diplomi dodatno dvigniti kvaliteto, pa bodo morda kar sami predlagali somentorstvo in s tem povečali verjetnost, da se mentor za to odloči.

Vedeti pa moramo, da somentorstvo zaplete celoten proces in podaljšuje izdelavo diplomskega dela, posebej če se profesorja glede določenih aspektov, ki so del diplomskega dela, ne strinjata. Na drugi strani pa somentorstvo seveda dviga kvaliteto diplome in bogati izkušnjo študenta.

Ambiciozni študenti si lahko so-mentorja izberejo tudi v tujini (zagovora se nato lahko udeleži preko Skype-a). S tem bodo razširili svoja obzorja in že na začetku strokovne kariere internacionalizirali svoje delovanje. Ob tem bodo diplomsko delo izdelali v angleščini (kar ima tudi sicer celo vrsto prednosti) in pridobili poučno izkušnjo. Poudariti velja – kar študenti običajno ne vedo – da se tuji strokovnjaki (tudi največji) zelo radi odzovejo na taka povabila.

 

D. Prvi sestanek pri mentorju

Prvi sestanek je v večini primerov izjemno pomemben, saj definira odnos, motivacijo, temo in časovni okvir.

Poleg tega je za izbiro mentorja in teme prvi sestanek običajno tudi že kar dokončen. Ko namreč študent pride enkrat na pogovor, se skoraj ne zgodi, da po tem pri profesorju ne bi tudi izbral teme.

Na drugi strani je lahko preliminaren in zgolj neobvezujoč pogovor pri potencialnem mentorju nadvse koristen. Žal študenti ta pogovor premalo uporabljajo, saj je odnos profesor-študent praviloma še vedno pod neizogibnim vplivom osnovnošolske in srednješolske hierarhične rutine. Tudi če določene katedre priredijo »borzo« možnih tem, kjer se na enem mestu zberejo vsi profesorji in so vsi na voljo za pogovor, je »kroženje« študentov običajno minimalno. Vsekakor je za študenta koristno, če se preliminarno pogovori s čim več profesorji ter kolegi.

Dodati velja, da je za razumevanje odnosa profesorjev do mentorstva pomemben tudi sistem, ki ga ima določena fakulteta ali katedra. Če je mentorstvo dodatno plačano ali je zelo pomembno za napredovanje, ali pa ima število mentorstev neke druge posledice, potem so lahko (vsaj nekateri) profesorji dodatno motivirani, da pridobijo čim več študentov in se zanje zelo potrudijo.

Vsekakor je nadvse pomembno, da se pred razgovorom vnaprej dobro razgledamo o potencialni temi, tako da smo kompetenten sogovornik. V tem pogledu tudi že preliminarno izvedemo nekatere aktivnosti iskanja literature (glej poglavje V.E)*. Če je tema dobro definirana in smo se zanjo sami pri sebi že odločili, lahko pravzaprav izvedemo že kar glavnino celotnega poizvedovanja (V.E), če pa se šele razgledujemo po možnih temah, seveda manj.

*Ko gre za prvi obisk pri mentorju (ki je praviloma tudi precej dokončen), je priporočljivo naslednje:

  • Na sestanek se pripravimo:
    • zelo primerno se je napovedati po e-mailu, tako da profesor izbere in potrdi nek miren termin (in ne nastane časovna stiska, ko najprej izgubljamo čas s čakanjem, nato pa se nam profesor niti ne more dobro posvetiti), hkrati pa s tem pokažemo določeno iniciativo in tudi osebno zrelost do upravljanja s svojim in profesorjevim časom;
    • poleg ustreznega (bolj ali manj grobega) pregleda literature, kar smo že omenili, pregledamo tudi nekaj dosedanjih diplom tega profesorja. Ob tem vprašamo, katera je še posebej dobra (tako diplomo oblikovno tudi upoštevamo in se po njej zgledujemo, predvsem glede formalnosti) in pridobimo tudi neko refleksijo profesorja o tej diplomi (npr. kako jo ocenjuje, je bilo z njo veliko dela, je dovolj kvalitetna, da služi kot model, v katero smer bi jo bilo mogoče izboljšati ipd.);
    • poizvemo pri kolegih ali na spletu, če so s profesorjem kake posebnosti.
  • Koristno je profesorja že na začetku vprašati, koliko časa bo trajal celoten postopek, koliko osebnih razgovorov je pri njem običajno potrebnih, kje po njegovem mnenju nastajajo težave, kako je s telefonsko, elektronsko, osebno ali pisno komunikacijo ter z njegovim odzivnim časom (kaj lahko pričakujemo, kako je z dopusti, z odsotnostjo in kako naj ravnamo v primeru njegove neodzivnosti).
  • V vsakem primeru pa mora biti študent čim prej – če se da, že kar ob zaključku prvega srečanja (ali celo pred tem) – sposoben profesorju v enem stavku jasno artikulirati, kaj je glavni namen diplome. Sposoben mora biti tudi grobe časovne umestitve dela na diplomi v svoje življenje ter opredelitve okvirnega datuma diplomiranja.

Na osnovi celotnega pogovora je v primeru, da se za temo že dogovorimo, smiselno z mentorjem tudi že na prvem sestanku identificirati dobre diplome*, po katerih se bomo v formalnem smislu zgledovali in na katere se bomo v procesu pisanja vračali v primeru kakršnihkoli dilem pri svojem delu, posebej glede strukture in formata. Kot dober primer sicer lahko uporabimo kar eno izmed diplom, na katere se občasno sklicujemo  v pričujočem gradibu (npr. Činkole,  Primožič,  CrnkovičLutmanLogar). Če obstaja tudi v vsebinskem smislu neka posebej relevantna diploma, pa jo ravno tako z mentorjem jasno identificiramo.

E. Prijava diplome

Ko se z mentorjem dogovorimo za temo, lahko začnemo s postopkom prijave diplomskega dela, posebej če govorimo o procesu diplomiranja, ki poteka v uradno predvidenih rokih.

Glavna aktivnost postopka prijave je pregled literature in spisek literature je tudi pomemben element same prijave. Na tej točki imamo tri možnosti:

  1. Izvedemo najbolj minimalističen pregled, tako da zadovoljimo prijavni formi in pri tem upoštevamo predvsem najnujnejše mentorjeve usmeritve, podrobno iskanje pa prepustimo času, ko se lotimo diplome. Naveden pristop je primeren, ko je jasno, da se bomo diplome lotili bistveno kasneje po prijavi (npr. 3 mesece in več).
  2. Izvedemo glavnino iskanja (glej V. E), ne pa tudi vseh naprednih aktivnosti, vendar kljub temu  obdelamo točke 1-7. To je sicer najbolj pogost in običajen pristop.
  3. Izvedemo podrobno iskanje, torej vseh 10 točk iskanja, kot je opisano v poglavju V. E. To je v bistvu najbolj priporočljiv način, saj se s problematiko celovito, podrobno in poglobljeno seznanimo  že na samem začetku. V takem primeru lahko tudi samo prijavo oddamo šele po tem, ko imamo glavnino diplome že spisane, kar se še posebej priporoča, saj se s tem odstrani vsako razhajanje med prijavo in diplomo.

Pri sami prijavi enostavno sledimo strukturi formularja in se z njo ne obremenjujemo preveč.

*Izpolnjevanje končnega formularja prijave se ne lotimo, dokler nam mentor delovne verzije prijave izrecno ne potrdi. Če je namreč veliko nejasnega, bomo dobili prijavo v popravljanje, kar je posebej neugodno v primeru morebitnega online obrazca, ki v spletnem feratu ni primeren za interakcijo in popravke. Še bolj neprimerno je – v primeru, ko formular ni v elektronski obliki -  mentorja postaviti pred dejstvo z natisnjenim formularjem, ki naj bi ga podpisal.

Kot rečeno, je uvodni sestanek z mentorjem zelo pomemben in včasih je prijava v celoti dorečena že na tem sestanku. Nemalokrat pa je za identifikacijo teme in formuliranje prijave potrebnih več sestankov. Pogoste so tudi še dodatni npr. 2-3 pogovori, preden je prijava dokončna, čeprav se to običajno uredi preko elektronske pošte (ali spletnega foruma ali v spletnem referatu). V nekaterih redkih primerih – ko zadeve predhodno niso bile dobro dorečene oziroma študent potrebuje več časa za presojo, kaj točno želi – pa je lahko za samo prijavo potrebno tudi več osebnih pogovorov.

Smiselno je torej, da se osnutek prijave najprej uskladi preko e-maila oziroma preko spletnega foruma. Šele zrela in z mentorjem dokončno dorečena tema se nato zapiše – in to nam mora mentor predhodno eksplicitno potrditi – v ustrezen fakultetni prijavni formular. Če ima fakulteta (tako kot npr. FDV) zgolj online formo – kamor vnašamo tekst prijave neposredno, torej brez vnašanja v PDF ali WORD obliko formularja  – potem najprej izdelamo svojo interno verzijo prijave (v urejevalniku besedil, npr. WORD), ki smo jo predhodno komunicirali z mentorjem in jo tudi jezikovno pregledali, vključno s črkovanjem (spellcheck). Svojo interno verzijo nato izrežemo in prilepimo (cut-paste) v uradno online formo, do katere dostopamo preko svojega profila v spletnem referatu. V takem primeru se bo prijava tudi potrjevala online (npr. mentor, predstojnik programa, prodekan). Ko bo potrjena, bomo obveščeni, bodisi pisno bodisi elektronsko.  Lahko pa seveda pred končno odobritvijo v celotnem procesu  dobimo tudi še kake komentarje in zahtevke za popravki.

Če imamo glede na administrativne roke na voljo dovolj časa, je do same prijave priporočljivo spisati čim več same diplomske naloge, tako da se razjasnijo vse morebitne dileme o tem, kaj točno bomo delali in v katero smer bo diplomska naloga vsebinsko v resnici zavila. Diploma se namreč lahko prijavi tudi po tem, ko je že skoraj dokončana. To je tudi najbolj varna različica, saj ne more priti do tega, da se zaradi naglice in nepredvidenih okoliščin prijavi nedomišljeno in nedorečeno temo. Če torej nismo zaradi življenjske odločitve o diplomiranju, umestitve diplome v polletno obdobje, in s tem povezanih rokov (npr. marec, ko mora vlogo oddati tekoča generacija, ki želi diplomirati v času vpisa v zadnji letnik programa) prisiljeni oddali prijavo, jo je smiselno oddati šele, ko je diploma dokončno dorečena in je proces pisanja stekel. Oddana prijava namreč ni pogoj za delo na diplomi (nevarnost, da bi fakulteta zavrnila, kar je mentor potrdil, je praktično zanemarljiva), zato je v smislu učinkovitosti najbolje oddati prijavo mesec ali dva pred zagovorom.  V splošnem – obstajajo seveda razlogi za izjeme – zato ni smiselno oddajati prijavo, če res ne nameravamo diplomirati, ali vsaj opraviti glavnino dela v roku naslednjega pol leta (plus minus kak mesec).

Ni se namreč učinkovito procesa prijave lotevati dvakrat, čeprav se to pravzaprav praviloma dogaja. Tipično namreč je, da študenti, ki v resnici še niso naredili zaveze in odločitve o diplomiranju, enostavno kar oddajo najavo marca (bodisi iz avtomatizma bodisi, ker se jim nekako res zdi, da bi morda lahko diplomirali do septembra tekočega leta), nato pa se procesa lotijo naslednje leto ali kasneje. To je dvakrat narobe:

  • Prva prijave (npr. v marcu) v resnici ni bila mišljena zares, zato ni dorečena in je zgolj prazen proces, ki požira resurse. Pogosto jo potem, ko se res lotijo in poglobijo, spremenijo, zamenjajo ali celo menjajo mentorja.
  • Nato so se v prijavo (oziromoa v dejanski plan diplome, podan v prijavi) vživljali še enkrat, tokrat zares, čez kako leto ali dve (npr. po absolventskemu statusu). Takrat pa stara prijava nič ne koristi, saj se morajo itak na novo vživljati v celoten proces in jih stara prijava pogosto zgolj ovira in omejuje, saj se je medtem zelo veliko stvari spremenilo.

Obstaja tudi nevarnost, da prijava zapade (npr. na #FDV po dveh letih). V tem primeru jo je nato itak treba napisati še enkrat. Vsa ta izguba energije nastane izključno zato, ker motivacija in odločitev o diplimiranju kot prvo ni bila dovolj realno umeščena v naše življenje (glej Poglavje I).

No, če oddaja prijave določenega (npr. neodločnega, slabše organiziranega) študenta dodatno zavezuje in prispeva k večji verjetnosti,  da se diplome sploh loti, potem je kljub vsem  zgornjim pomislekom, zgodnja oddaja prijave seveda lahko koristna.

V vsakem primeru za samo prijavo diplome izpolnimo uraden formular, ki ga najdemo na spletu oziroma v spletnem referatu. Posebej pomembno je, da:

Če ima študijski program za študente, ki bi želeli diplomirati v tekočem letu, dodatne zahteve in procedure, jih seveda upoštevamo in skušamo iz njih pridobiti čim več koristnega.

Če temo diplomskega dela prijavljamo v časovni stiski (npr. da ujamemo formalni rok prijave), hkrati pa še ne vemo natančno, kakšna točno bo vsebina, naj bo prijava čim bolj splošna, ne-zavezujoča in odprta, tako da imamo veliko prostora za morebitne spremembe. Ni namreč smiselno, da si brez potrebe zožujemo manevrski prostor.

*To je tudi sicer smiselno v vseh primerih: prijava naj bo čim bolj splošna, ne-zavezujoča (posebej v empiričnem delu) in z njo se posebej ne obremenjujmo.

Prijava naj bo torej čim krajša in naj ujame ravnotežje, tako da je na eni strani čim bolj koncizna, domišljena in hkrati  razumljiva,  na drugi strani pa poskrbimo tudi, da si ne zapiramo možnosti in jih puščamo maksimalno odprte, saj so v fazi izvedbe možne spremembe in zamiki. Napisana mora biti poljudno, tako da prijavo lahko razume vsak (izobražen) laik, hkrati pa seveda ne poenostavljamo preveč na škodo strokovnosti.

Nekoliko bolj pomembna zadeva ob prijavi je naslov diplomskega dela. Naknadno je sicer vedno možno zamenjati naslov, temo in celo mentorja, ampak vseeno se je temu priporočljivo izogniti, saj je tak proces dodatna izguba časa in energije, hkrati pa je to znak, da nismo pravilno načrtovali in pravočasno ocenili naših interesov in okoliščin.

Zelo dober indikator razumevanja in resnosti našega dela je, ali mentor prijavo (oziroma naš predlog prijave) potrdi brez dodatnih zahtev po dopolnitvah. To se sicer zgodi izjemno redko.


III. NAČRT IN ORGANIZACIJA DELA

Z izborom teme in mentorja se moramo - na osnovi predhodne ključne odločitve in odgovarjajoče umestitve polletnega obdobja v svoj življenjski načrt - za delo na diplomi ustrezno organizirati. Posebej kritičen je morebitni empirični del, ki lahko hitro postane časovno prezahteven ali pa (zaradi premalo alociranega časa) nekvaliteten.

Dobra začetna organiziranost je bistvena, če želimo diplomo napisati učinkovito in brez nepotrebne izgube časa. Podroben načrt lahko izdelamo tudi še pred izbiro teme, mentorja in prijavo, lahko vzporedno s procesom prijave, lahko pa šele ob zaključeni prijavi, kar je tudi najbolj običajno. Če smo se zaradi nekih utemeljenih razlogov odločili, da pričnemo z delom šele več mesecev po prijavi (kar se seveda ne priporoča), ga lahko izdelamo tudi kasneje.

Vsekakor pa se ni modro lotiti pisanja diplome, ne da bi naredili ustrezen projektni plan, časovni načrt in razpored delovnih ur. Ravno tako je pomembno preveriti primernost delovnih pogojev in računalniške podpore.

A. Projektni plan

V stroki projektnega vodenja obstajajo razhajanja, kdaj je smiselno določene aktivnosti obravnavati kot projekt in jih v tem okviru tudi formalizirati. Vsekakor obstajajo pristopi, po katerih je diplomsko delo pravi pravcati projekt. Glavni argumenti so naslednji
 

  • Traja (praviloma) več kot tri mesece,
  • Zahteva več sto ur dela (odvisno od študijskega programa in ambicioznosti),
  • Sestavljeno je iz zaporedja aktivnosti, ki jih je mogoče združiti, strukturirati, razvrstiti in obravnavati kot delovne pakete, pri čemer je kombinacija oziroma razpored aktivnosti nadvse pomemben.

Na tej osnovi je smiselno, da diplomsko delo obravnavamo kot projekt, kjer je treba eksplicitno obravnavati in doreči zaporedje aktivnosti, časovne mejnike in  porabo resursov.

B. Podroben časovni načrt

Na osnovi umestitve procesa diplomiranja v naš življenjski načrt, kjer smo našli pol leta mirnega časovnega obdobja, je smiselno časovni plan nadalje razdelati.

1. Glavni koraki in mejniki. Nadvse pomembno je ob samem začetku *pisno (!) narediti okvirni časovni načrt dela, ki bo določal roke za glavne rezultate (deliverables) in odgovarjajoče mejnike (milestones):

  1. pregled literature,
  2. pregled teorije,
  3. osrednji (empirični) del, 
  4. oddaja prvega osnutka,
  5. zaključek.

Vsak korak je nato potrebno koledarsko umestiti in okvirno določiti skupno in mesečno oceno potrebnega števila ur. 

Časovni načrt je smiselno uskladiti z mentorjem, ki bo znal oceniti njegovo realnost in izvedljivost. Dobro je tudi, da ga pokažemo tudi svojemu socialnemu in poslovnemu okolju, tako da nam bo v kritičnem času v oporo in razumevanje. Zelo koristno je časovni načrt z glavnimi mejniki narisati na list papirja, ki ga nato izpostavimo na vidno mesto (npr. stena nad delovno mizo) ter ga po potrebi obnavljamo.

Izkušnje kažejo, da velika večina študentov načrtuje neverjetno nerealno – zagovor je pogosto najmanj pol leta kasneje, kot to ocenijo na začetku pisanja diplome. K temu nemalo prispeva tudi dejstvo, da diplomskega procesa ne obravnavajo kot projekt in ga zato tudi ne strukturirajo in formalizirajo. Diplomsko delo je namreč pravi pravcati projekt, zato so formalna orodja projektnega vodenja nadvse koristna (npr. #Gantt chart).

2. Obseg in razporeditev potrebnega števila ur. Pri samem obsegu potrebnega števila ur  vzamemo za izhodišče predpisana oziroma uradna pričakovanja glede na število kreditnih točk. V tem okviru 5 KT pomeni 150 ur (VŠ DI), 10 KT pomeni 300 ur (UN DI), 24 KT pa 720 ur (MAG DI). Izraženo v ekvivalentu polnega delovnega časa, gre torej v grobem – če bi na diplomi delali polni delovni čas - za 1, 2 ali 5 mesecev zmernega oziroma normalnega dela (po 150 ur mesečno).

Navedeno časovno izhodišče je potrebno seveda prilagoditi glede na nivo zastavljene ambicioznosti, kar lahko čas tudi podvoji ali pa prepolovi. Načeloma je mogoče – v primeru posebnih okoliščin – delo na diplomi skrčiti tudi bolj radikalno, na eni strani seveda z določenim tveganjem, na drugi strani pa je za to potrebna ustrezna strategija. Tako npr. obstajajo imenitne diplome na nivoju bolonjskega magisterija (kjer se sicer pričakuje 720 ur oziroma pet mesecev), ki so bile  - in to od začetka (od prijave) pa do konca (do zagovora), s kompleksnim empiričnim delom vred - narejene v enem samem mesecu. Praviloma gre pri takih primerih za področja, s katerim se je študent pred tem že dlje časa ukvarjal (npr. Logar). V nasprotnem primeru gre seveda tovrstno krajšanje, če je na koncu sploh uspešno, na račun nižje zahtevnosti oziroma nižje kvalitete; vsekakor pa je za študenta (lahko pa tudi za mentorja) izjemno stresno in se giblje na meji visokega tveganja za neuspeh. Nadvse neprijeten in tvegan je tudi pritisk, ki ga potem tak študent izvaja na mentorja, komisijo in študijski referat.

Poudariti velja, da je zelo pomembno, da čas določimo čim bolj intenzivno in v kar najkrajšem časovnem obdobju. Če gre npr. za 300 ur, je optimalen pristop, da se intenzivno delo izvede v dveh mesecih. Tudi če smo v službi, glavnine procesa izdelave diplomskega dela prve stopnje ni smiselno raztegniti na več kot tri mesece, največ na pol leta (npr. če ima diploma na drugi stopnji več kot 20 kreditnih točk).

V tem okviru je pomembno, da je diploma naša glavna aktivnost. Najbolj učinkovito je, da ji enostavno namenimo polni delovni čas, torej najmanj 40 ur tedensko. Za vsako ceno pa je smiselno zagotoviti, da imamo v času dela na diplomi na voljo vsaj 20 ur tedensko. Morebitni presledki med bloki intenzivnega dela pa morajo biti čim krajši. Obstajajo seveda tudi okoliščine, ko tega ni mogoče zagotoviti (npr. trajne in fiksne obveznosti v službi, družini, ipd.), vendar se jim je treba izogibati. V takem primeru je še posebej pomembno, da se dobro in premišljeno organiziramo. Če res ne gre drugače se pač organiziramo z manj intenzivnim delom za daljše obdobje (npr. vsak delovni dan 1-2 uri, več mesecev), vendar to – če je le mogoče - kombiniramo še z večjimi bloki v času praznikov, dopusta ali vikendov. Lahko pa se v delovnih dnevih sploh ne obremenjujemo, ampak sestavimo zadostno število ur za glavnino delo zgolj s prazniki, dopusti in vikendi.

Na drugi strani je v procesu diplomiranja pogosto, da se določene faze dela izvedejo posebej intenzivno (npr. noč ali dve brez spanja, serija 16 urnih delovnih dni ipd.), kar za izdelavo poglobljenega zaključka ali osrednje kompleksne empirične analize v smislu kvalitete in učinkovitosti sploh ni slabo. V realnem življenju, posebej projektnem ali podjetniškem, so tovrstna udarniška obdobja tudi sicer neredka in tovrstna izkušnja ni odveč. Kljub temu se to ne priporoča - bolje se je namreč že zgodaj v življenju naučiti, da se delo opravlja organizirano, planirano ter brez nepotrebnega stresa, izčrpavanj in velikih stisk

Pisanje diplome vsekakor terja poglobitev, zato npr. dvakrat po teden dni dela v razmiku nekaj mesecev nikakor ne odtehta dveh strnjenih tednov dela, četudi bi šlo za isto število ur. Res pa je, da diploma po drugi strani poleg neposrednega dela terja tudi določen čas (ki se meri v mesecih, pogosto je to pol leta), da se "usede", strukturira in da o njej razmišljamo pasivno ter jo pogledamo od daleč in iz drugih zornih kotov. Zavedati pa se je treba, da poleg samega (bolj ali manj intenzivnega) pisanja diplomsko delo časovno zahteva tudi predhodne formalne procedure, dogovarjanja in čakanje (npr. odziv mentorja).

Ponovno velja spomniti, da je v tem okviru najbolj priporočljivo slediti uradnemu ritmu, ki je predviden v študijskem programu in ga organizira tudi katedra (jesen: izbira teme, marec naslednje leto: prijava, jesen: zagovor).

 

C. Tehnika pisanja

V pogledu pisanja samega besedila diplomske naloge sledimo lastnemu formatu in ritmu, ki smo ga sicer razvili že med študijem. Nekateri namreč zapisujejo že grobe idejne osnutke in nedodelane stavke, ki jih nato velikokrat premetavajo, obračajo in pilijo, drugi zadeve najprej temeljito domislijo in nato zapisujejo zgolj izdelane stavke in strukturalne odstavke. Nekateri radi popravljajo za sabo, drugi tega ne prenesejo. Nekateri hitijo z zapisovanjem idej in tipkarske napake urejajo naknadno, drugi opravijo oboje naenkrat. Ravno tako nekaterim ustrezajo jutranje ure, drugim večerne, tretjim ure sredi dneva.  

Najboljši način zato niti ne obstaja in tudi med drugimi pisci nasploh (npr. pisatelji) so velike razlike, nekateri npr. romani so nastajali desetletja, drugi so bili spisani na dah, v nekaj mesecih.

Za organizirano in umerjeno pisanje je znano priporočilo »thousand words per day« ali celo »thousand words before the breakfast«, kar pomeni, da po tem, ko imamo zadeve preštudirane in empirične rezultate analizirane, lahko v zelo udobnem in zmernem ritmu pisanja treh strani na dan (kar v grobem odgovarja tisoč besedam, vzame pa lahko zgolj nekaj ur časa), celotno diplomo spišemo v manj kot mesecu dni.

Vsekakor je smiselno uporabiti pristop, ki študentu najbolj odgovarja in ga je v letih študija tudi razvil. Hkrati pa je to lahko tudi priložnost, da se ta pristop izboljša. Če smo se namreč uspešno prebili do zadnjega letnika, to še ne pomeni, da smo se prebili tudi na najbolj učinkovit način. Nekaj možnih usmeritev za izboljšave:

  • Vsakič ko se usedemo in lotimo dela, si zastavimo (zapišemo) jasen časovni okvir in tudi jasen cilj, katere naloge želimo opraviti.
  • Jutranje ure so za intelektualno zahtevno delo za večino ljudi daleč najbolj produktivne in tudi kreativne.
  • Zelo pomembno je tudi, da zagotovimo ustrezen ritem spanja in se v času pisanja paralelno ne lotevamo nekih drugih večjih tveganih ali stresnih projektov.
  • Koristno je povsem odstraniti večopravilnost (od poslušanja glasbe, pogledovanja televizije, do paralelne komunikacije na spletu, e-mailu, preko mobilnika ali celo pogovora v živo). Znanstveno je dokazano, da nenehne prekinitve in večopravilnost  manjšajo produktivnost oziroma učinkovitost. Zato je smiselno vse potencialne moteče dejavnike dosledno odstraniti, v prvi vrsti seveda opozorila ob prejetem e-mailu in druga raznorazna avtomatska obvestila (npr. FB sporočila, SMS). Nadvse koristno je tudi izklopiti mobilnik, ali še bolje, ga povsem odstraniti.
  • Stroka priporoča, da se na eno uro malo pretegnemo in jemljemo ustrezne pavze. Večurna zakrčenost je sicer na kratki rok lahko videti produktivna, vendar ni dobra za zdravje, vprašljiva pa je tudi učinkovitost. Glavni problem pri tem je, da po nekaj urah sploh ne vemo, da nam je učinkovitost padla, saj v krču pisanja lahko izgubimo celovitost presoje.
  • Primerno je, da imamo ustrezen stol in mizo, kjer delamo vzravnano.
  • Nadvse koristno je imeti dva ekrana. Strošek je danes minimalen (lahko si enega celo izposodimo), učinek pa je lahko izjemen, posebej v primeru ko na eni strani pišemo, na drugi strani pa gledamo oziroma prenašamo podatke, analize, vire.

Nadvse dragoceno je tudi, da se v svojem socialnem krogu o diplomi čim več pogovarjamo in po možnosti – če imamo v svojem krogu tudi potencialne bralce osnutkov – v procesu pisanja pridobivamo na zapisane osnutke povratne informacije. Smiselno je to dati na svoj urnik in odgovarjajoče osebe o tem vnaprej obvestiti.

 

D. Delovni prostor

Prostor, ki je bil dovolj primeren za vse opravljene izpite je načeloma seveda primeren tudi za diplomo. Na drugi strani pa opravljeni izpiti še niso dokaz, da je bil prostor oziroma način učenja tudi optimalen. Zaradi potrebe po večji poglobljenosti in trajnejšem delu je tudi sicer lahko koristna sprememba, še posebej, če so na vidiku kakršnekoli težave. Javne knjižnice so zato nadvse primeren prostor, ravno tako so primerni kaki mirni prostori, ki jih imajo na voljo sorodniki, znanci, prijatelji (npr.vikendi, pol-prazna stanovanja, proste pisarne).

Nemalokrat zato pomaga, če pri diplomi naredimo kaj drugače, kot smo pri pripravah na izpite in pri pisanju seminarskih nalog. Spremenimo lahko (na bolje) vrsto stvari:

  • delovni čas (ure, ko delamo),
  • razpored (dneve in število dni v tednu, ko delamo),
  • življenjski ritem (kdaj in koliko spimo oziroma delamo),
  • delovni prostor,
  • način dela.

Tako se lahko odločimo, da delo na diplomi obravnavamo kot službo in zanj določimo  fiksen termin  npr. 8-15, vse delovne dni v tednu, in to v javni knjižnici, z izklopljenim internetom oziroma mobilnikom.

 

E. Računalniška podpora

V tehničnem pogledu je smiselno že od začetka imeti vsa besedila zgolj v enem samem dokumentu, v izbranem programu za oblikovanje besedil (Word, Open Office, GoogleDoc). Pri tem je smiselno, da izberemo program, ki ga uporabljajo tudi druge osebe, s katerimi komuniciramo in bodo morda posegale v tekst. V tem pogledu je Word, kljub morebitnim predsodkom in pomislekom verjetno najbolj varna izbira.

V navedeni enotni dokument lahko zapisujemo tudi vse misli, ideje, literaturo in ostale elemente. Čimprej, torej na samem začetku, naredimo tudi strukturo in kazalo, saj lahko s tem pomembno pripomoremo k dozorevanju besedila. Prav strukturiranje besedila je namreč eden najzahtevnejših vidikov pisanja diplomskega dela.

Navedeni dokument je torej dobro vzpostaviti čimprej, saj nas zavezuje k delu, preprečuje, da se kaj izgubi, hkrati pa tudi kaže, da smo nekaj dela že opravili. Besedilo je smiselno tudi vsakič znova (ali vsaj ob večjem napredku) shraniti kot novo verzijo oziroma z novim imenom. To pomaga izslediti morebitne dele besedila, ki smo jih izbrisali, hrani nam vsa predhodna strukturiranja in daje občutek o napredovanju. Beleženje števila verzij je tudi sicer lahko zelo poučna vaja za izkušnjo izdelovanja večjega besedila. Zelo verjetno namreč diplomsko delo ni zadnje obsežnejše besedilo, ki ga bomo izdelali v svojem življenju.

Zgodnje kreiranje enotnega dokumenta je lahko pomembno tudi v simbolnem smislu, saj – posebej v primeru težav z začetki - dokazuje, da naloga (četudi zgolj kot zasnova) dejansko že obstaja v materialnem svetu in ne le kot neka abstraktna namera.

Seveda pa lahko poleg programa za oblikovanje besedil (angl. text processor) uporabljamo tudi dodatna programska orodja, kot so programi za miselne vzorce (mind mapping tools, npr. Xmind, Mindet), programe za vodenje bibliografije (npr. Zotero, Endnote) in jezikovne programe za lektoriranje slovenskega jezika (npr. Besana).

*Enoten dokument v katerem je združeno celotno besedilo za diplomsko nalogo, ustvarimo čimprej in ob tem poskrbimo tudi za avtomatičen arhiv. Najlažje je, če se kar celoten direktorij, kjer je naš dokument, nahaja v oblaku (DropBox, Google Drive, OneDrive ipd.), kar pomeni, da vedno delamo v oblaku in se sploh ne ukvarjamo s kopiranjem, arhiviranjem ter prenosi med napravami ali mapami.

Nobenega tveganja namreč ne sme biti, da se kaj izgubi (poučen video je tukaj: https://www.varninainternetu.si/article/).

 

IV. RAZISKOVANJE IN PISANJE

Ko je naloga jasno definirana (ni nujno, da je tudi že formalno prijavljena), izbran mentor, delo pa je ustrezno organizirano, sledi samo delo na dipoloma, to je raziskovanje in pisanje. V tem okviru velja posebej izpostaviti, da se v pričujočem poglavju lotevamo zgolj organizacijskih vidikov,  medtem ko vprašanja vsebine, strukture, zbiranja gradiv, argumentiranja, postavljanja (in dokazovanja) tez oziroma hipotez, kot tudi izražanja in oblikovanja itd. pa obravnavamo v naslednjem poglavju (V. Vsebina informat).

 

A. Ključne faze procesa

Običajno so v procesu pisanja vsaj tri faze oziroma tri ključne točke, ki terjajo povratno informacijo od mentorja, in je zato okoli njih smiselno organizirati tudi aktivnosti.

1) Preliminarni tekst. Ko je pregledana literatura (v skladu z navodili IV. E) in tudi določen del teorije ali empirije (npr. nekaj deset ur dela), je smiselno pripraviti prvi »output« na nekaj straneh, in sicer:

  • »Outline«, ki obsega 1-2 strani opisa vsebine – seveda le, če se je zasnova bistveno spremenila od prijave, ali pa če prijave še ni bilo – sicer vse to ni potrebno, saj je že vključeno v prijavo.
  • Osnutek uvoda ali kakega osrednjega dela (2-5 strani, da se vidi, kako študent piše; v izjemnih primerih se po dogovoru napiše tudi več, npr. cela teorija, ali pa manj, če je študent preverjen).
  • Opis empiričnega dela, kjer se navede ključne vidike (npr. velikost vzorca, ciljna  populacija, velikost morebitnih eksperimentalnih celic, opis morebitne fokus skupine ali število poglobljenih intervjujev ipd.) in tudi mejnike. (npr. začetek, konec, vmesne faze).
  • Kazalo in literatura, ki sta lahko enaka, kot v prijavi, če ta že obstaja in je bila oddana pred kratkim, v splošnem pa se na tej točki pričakuje poglobljen in precej dokončen pregled literature (glej razdelek IV.E).

Mentor nato vse to pregleda in se odzove. Če ni zapletov, na tej točki ni potreben osebni obisk in običajno zadošča elektronska potrditev, da je zadeva v redu in da naj študent nadaljuje. V primeru visoke zrelosti besedila lahko mentor pozove študenta, da brez dodatnih interakcij spiše kar celo diplomo.

2) Testni tekst. Naslednji ključni korak oziroma kontakt je na točki, ko je narejenih najmanj cca 10  (npr. 5-15) strani teksta. Lahko pa se seveda z mentorjem dogovorita tudi za obsežnejši tekst. Gre za nek zaokrožen tekst, ki ga je dobro spisati takoj, ko študent predela dovolj teorije ali empirije, tako da je jasno, da nadaljnje delo oziroma poglabljanje za odgovarjajoči (teoretični ali empirični) del ne bo več bistveno vplivalo. Navedeni tekst je pomemben, ker se dokončno vidi, kako študent piše, zato lahko mentor oceni analitičnost ter morebitne vsebinske, metodološke ali jezikovne težave diplomskega dela. V primerih, ko sta empirični ali teoretski del razmeroma neodvisna, je lahko koristno, da študent spiše kar oba testna teksta. Na tej osnovi bo imel mentor zelo jasno sliko o dorečenosti obeh delov. Če pa spiše le enega, naj bo to seveda tisti, ki je potencialno bolj problematičen.

Po povratni informaciji na tej točki študent lahko pogosto brez dodatnih interakcij izdela prvi osnutek celotne diplome. Lahko pa mentor oceni, da bo potrebno izvesti dodatne, bolj ali manj temeljite interakcije – elektronske, telefonske ali osebne. Na tej osnovi se lahko do končnega teksta izmenja še več delnih osnutkov. V primeru kompleksnejših zadev, ko je potreben podroben odziv na besedilo, je daleč najbolj učinkovito, da se osnutke pogleda in komentira v živo, na osebnem srečanju. Obširnejše komentiranje diplome mentorja (npr. »track changes«) za vsebinske komentarje pogosto ni učinkovito (primerno je predvsem za formalne, jezikovne vidike), saj ni interakcije, ki pa je v tem primeru nujna, da ne prihaja do nesporazumov. Mentor namreč lahko porablja čas dvakrat, najprej, da bere in označuje, nato pa se mora svojih komentarjev pri osebni interakciji spominjati še enkrat, se vanje vživljati in dodatno komentirati oziroma interpretirati. Če pa osebne interakcije ni, potem mentor kot prvo porablja zelo veliko dodatnega časa, da komentarje natančno in podrobno pismeno oceni, hkrati pa še vedno tvega, da komentar ni jasen in ga študent ne bo ustrezno razumel.

3) Osnutek celotne diplome. Zelo pomemben korak je oddaja celotnega osnutka. V primeru velike samostojnosti, medsebojnega poznavanja in zaupanja ter dobre izkušnje s točko (1), lahko študent točko (2) preskoči in spiše celotno diplomo tudi brez vseh dodatnih interakcij. Osnutek celotne diplome torej lahko nastane na eni strani zgolj na osnovi ene povratne interakcije preliminarnega teksta (1) ali celo zgolj prijave, lahko pa so – po potrjenem preliminarnem in tudi testnem tekstu (2) – potrebne še dodatne vmesne interakcije (elektronske, telefonske, osebne) in tudi dodatni vmesni osnutki posameznih poglavij. Neredko študent ločeno pošlje teoretični del, ločeno pa (pred ali po tem) tudi empirični del.

V vsakem primeru mentor, potem ko študent odda celoten osnutek diplome, to sistematično pregleda. Če ima minimalne (npr. jezikovne) pripombe, morda zadoščajo komentarji, ki jih umešča neposredno v tekst, v primeru kompleksnih vsebinskih zadev pa je smiselno, da se pregled opravi v živo, tako kot smo opisali zgoraj (2). Pri večini diplom lahko izkušen mentor opravi branje kar skupaj s študentom. Neodvisno od poteka dela z mentorjem pa je nadvse produktivno, da pri prvi oddaji celotnega osnutka čim bolj upoštevamo tudi že #uradna navodila FDV glede formalnosti (literatura, citiranje,...).

Če je komentarjev mentorja malo ali nič, je po ustreznih popravkih proces pisanja zaključen, sicer so potrebne nadaljnje interakcije, dokler mentor dokončno ne odobri dela. Posebno poglavje je jezik, o čemer govorimo ločeno.

*Zunanji bralci (rekrutirani iz študentovega socialnega kroga) osnutkov diplome so zelo pomembni, posebej v primeru, ko ima študent kakršnekoli težave s strukturiranjem, izražanjem in jezikom (in takih študentov je okoli polovice). V primeru, da mentor že zgodaj opazi določene težave v pogledu pisanja, izražanja in strukturiranja, je smiselno, da se zunanje bralce vključi tudi bolj formalno in sistematično (npr. časovno se določi zaporedje delov, ki gredo v branje).

Preden se odda ključne osnutke – bodisi delov (2) ali celote (3) -  v branje mentorju, je v vsakem primeru nadvse koristno, da jih predhodno prebere ali vsaj preleti še kdo drug, npr. kak študent, kolega, sorodnik, ipd.. Zanj ni nujno, da pozna področje, celo bolje je, da ga ne, saj tako branje bistveno pospeši celoten postopek. Kakršnakoli dodatna interakcija z drugimi ljudmi je v celotnem procesu tudi sicer nadvse dobrodošla. Pogosto niti ni potrebno zelo podrobno branje. Izkušnje kažejo, da bralci najdejo glavne napake in težave – ki jih mi ne vidimo več – že pri nekajminutnem prelistavanju. Pregledovalec ne potrebuje veliko časa (zato ga ne bi smelo biti težko najti), saj za temeljit vtis zadošča že 5-10 minut, čeprav je seveda priporočljivo, da najdemo tudi bralca, ki si vzame kako uro (še bolje če več) za podrobnejši pregled celotnega osnutka.

 

B. Trajanje procesa in število interakcij z mentorjem

V toku pisanja je občasno – vsaj v minimalnem obsegu kot je orisano zgoraj - potrebna določena interakcija z mentorjem bodisi po elektronski pošti (oziroma v spletnem forumu), po telefonu (kar je zelo praktično in učinkovito in se pogosto zanemarja) ali osebno, odvisno od kompleksnosti zadev in načina dela mentorja, pa tudi od oddaljenosti študenta in njegovih delovnih obveznosti.

*Vsekakor je osnovno pravilo naslednje: čim so kakršnekoli težave, nejasnosti ali spremembe (npr. nove ideje ali spremenjene življenjske okoliščine) – še več, čim študent začne razmišljati, da bi bilo morda potrebno kontaktirati mentorja – je to znak, da je potrebno mentorja nemudoma kontaktirati. Lahko se namreč zgodi, da študent zabrede v napačno smer in s tem izgubi veliko dragocenega časa.

Število intervencij/interakcij z mentorjem v fazi pisanja je zelo raznoliko. Okoli polovica  diplom  pravzaprav potrebuje zelo malo interakcije z mentorjem. Nekateri (sicer zelo redki) študenti pa - po uvodnem dogovoru in potrditvi prijave - vse do oddaje celotnega osnutka sploh ne rabijo nobene dodatne interakcije.

Analiza poteka 34 diplom/magisterijev na osnovi izmenjave sporočil v forumu je pokazala naslednje (#podrobnosti):

  • da je povprečno od prvega zapisa (običajno je to osnutek prijave) do končne oblike poteklo 8 mesecev (minimum 1 mesec, maksimum 31 mesecev, mediana 14,5 mesecev);
  • običajno je bilo v odgovarjajočem spletnem forumu objavljenih oziroma izmenjanih 14 sporočil (minimum 2, maksimum 50).

V celoti gledano, v izjemnem primeru specifične teme (npr. vsebina je s področja, kjer študent že dlje časa dela) in tudi zrelega oziroma delovno izkušenega  študenta, sta skupno lahko potrebni zgolj dve osebni interakciji (prijava ter zaključni pregled) ter tri elektronske izmenjave (oziroma tri sporočila v spletnem forumu). Taki primeri seveda niso pogosti, vendar pa spet ne tako zelo redki (glej primer kvalitetnega bolonjskega magisterija Lutman, ali pa že omenjeni primer stare univerzitetne diplome Logar).

Še enkrat velja spomniti tudi na uradni ritem, ki je predviden v študijskem procesu in ga ponekod (npr. program družboslovne informatike) tako tudi izrecno organizirajo: november/december: izbiranje teme, marec: prijava, jesen: zagovor.

 

C. Težave pri pisanju diplome

Osnovno načelo pri soočanju s problemi pri pisanju diplomskega dela smo navedli že zgoraj: brez vsakega oklevanja kontaktiramo mentorja. Drugo splošno načelo pri srečevanju s težavami je, da  kontaktiramo nekoga iz svojega socialnega kroga, ki je za to primeren (in odziven). Lahko je to naš bližnji, lahko kolega s fakultete.

Glavnino specifičnih vsebinskih in formalnih problemov, s katerimi se srečujemo pri pisanju diplome, sicer obravnavamo v poglavju V (Vsebina  in format), kar vključuje vrsto vidikov, od problemov s konceptualizacijo, strukturo, teorijo, empirijo, metodologijo in literaturo, pa do težav, ki jih imajo določeni študenti z nizko besedilno ali statistično pismenostjo.

V nadaljevanju pa si bomo ogledali predvsem probleme, ki presegajo okvir vsebinskih in formalnih težav, in se zato na mentorja (ali sploh na koga) zaradi  njih težje obrnemo:

1) Glavna težava je lahko povezana z začetno motivacijo in z nevarnostjo odlaganja odločitve, kar smo uvodoma že obširno obravnavali in ne bomo ponavljali (Poglavje I - Motivacija).

2) Tudi druga največja težava - upad operativne motivacije med delom (pri čemer osnovna motivacija in odločitev ni sporna) - je lahko kritična ali celo usodna. Preprečuje nam namreč premagovati izzive pri nalogi ali pa izzive življenjskih težav (npr. nepredvidene nove obveznosti, družinski zapleti, dodatne obremenitve v službi, projekti, osebne okoliščine težave itd.), ki se pojavljajo in nas ovirajo pri delu na diplomi. Tudi v tem primeru je potrebno predvsem naslednje:

(a) jasna formalna življenjska odločitev za diplomo, kar je smiselno zapisati na neko izpostavljeno mesto; če je potrebno, je treba še enkrat iti tudi skozi celoten proces motivacije (Poglavje I);
(b)  realna umestitev nekaj-mesečnega (do polletnega) obdobja diplomskega procesa v naše življenja, vključno z zelo jasnim obvestilom celotnemu svojemu socialnemu krogu (službenem in zasebnem) o napi zasedenosti;
(c) ustrezna časovna organizacija, ki vključuje formalno zapisane časovne termine, nato pa vztrajno, odgovorno in požrtvovalno delo;
(d) v primeru nadaljnjih težav je najbolj pomembno, da se o zadevi pogovarjamo:
   --  čim več in čim bolj iskreno se moramo pogovarjati z našim celotnim socialnim krogom (pri tem naj bo ta krog kar najširši), narediti nato ustrezne sklepe in zaveze ter o tem čim več osebam tudi sproti poročati;
  -- smiselno je, da se z dodatno proaktivnostjo v prvi vrsti obrnemo na mentorja, saj nas bo zaradi svojih izkušenj lahko ustrezno motiviral, svetoval in usmerjal tudi v primeru, ko je zadeva povsem zastala. V obdobjih, ko sicer imamo čas in pogoje za delo, ne moremo pa se dovolj motivirati, je namreč bistveno, da imamo pri mentorju redne (npr. mesečne ali tedenske) osebne obiske, kjer pretresemo situacijo. Mentor bo poskrbel za dodatno motivacijo, predvsem pa bo znal definirati aktivnosti oziroma sprožilce, ki so primerne za tovrstne začetke. Hkrati bo aktivnosti lahko tudi kompetentno preverjal, česar osebe iz našega socialnega omrežja običajno ne morejo. Vse to nas bo dodatno zavezovalo k delu;
(e) v redkih primerih, ko vse to ne pomaga, in gre za neke resnejše zavore, uporabimo tudi druge kanale neformalne in formalne pomoči (glej točko 7).

Bistveno je predvsem naslednje: nikakor ne smemo zapasti v neko malodušje, dvome, negotovost (npr. razmišljanja, ali bomo sploh kdaj diplomirali) in posledično v neko nejasno odlašanje. To je tudi sicer povsem nepotreben, nekoristen in dolgoročno škodljiv način spopadanja s problemi v življenju. Vse, kar je potrebno, namreč je, da v vsakem trenutku, znova in znova, zavzeto in iskreno izvajamo eno od aktivnosti 2 (a-e) zgoraj.  Vsak dan moramo torej biti proaktivni in se nahajati v enem od naslednjih procesov:

  1. bodisi delamo na diplomi,
  2. bodisi smo v intenzivnem procesu planiranja oziroma usklajevanja termina (časovnega razporeda),
  3. bodisi že imamo nek res zelo jasen (nikakor ne zgolj navidezen, v smislu izgovora) in dokončen termin, na katerega iz nekih upravičenih razlogov čakamo, da se bomo v njem zadeve lotili.

V nasprotnem primeru delo ne bo napredoval, hkrati pa bo naraščal negativen občutek, ki bo poglabljal težave.

V tem okviru velja omeniti še dve specifični manifestaciji problema motivacije:

  • Odlašanje oziroma prokrastinacija (angl. procrastination) je posebna in verjetno najbolj pogosta manifestacija pomanjkanja motivacije in tudi nejasno postavljenih življenjskih ciljev. Nemalokrat se dogaja na način navidezne zaposlenosti z drugimi stvarmi (npr. služba, šport, hobi, druženje), s katerimi se v bistvu zgolj izogibamo procesu diplomiranja. Na drugi strani se to pogosto dogaja tudi v na videz nedolžni obliki, ko študent dejansko sede za računalnik, da bi delal, a se že uvodoma zamoti s spletom in spletno komunikacijo (novice, wikipedia, youtube, facebook, email….), in nato s tem nadaljuje, včasih celo do točke, ko izgubi voljo, da bi tisti dan sploh kaj naredil. Zadeve se lahko nadalje poslabšajo, ko študent svoj poraz oziroma težavo bodisi zmanjšuje oziroma prikriva (sebi in drugim) bodisi zapade v prikrito ali odkrito malodušje, ki lahko seže vse do (povsem nepotrebnih in napačnih) občutkov nesposobnosti, manjvrednosti ali celo depresije. Osnovni odgovor na vse to je naveden že v okviru aktivnosti zgornje točke 2 (a, b, c, d, e) in če pri tem nismo natančni in iskreni, bodo drugi pristopi praviloma neučinkoviti. To je še posebej kritično, ker na spletu obstaja veliko raznoraznih (self-help) navodil, kako premagati prokrastinacijo, ki praviloma ne delujejo,  in na tej osnovi lahko študent še dodatno potone. Kljub vsemu pa prokrastinacija  – če nima študent nekih drugih kritičnih osebnostnih nastavkov - običajno ne bo vodila v večje katastrofe in osebnostne motnje, saj bo študent na koncu (ko se bo pojavila ustrezna grožnja, stiska ali pritisk) le izvedel potrebno  kampanjsko pisanje. Bo pa ob tem plačal tudi določeno ceno (npr. izčrpavanje, zamujanje roka pri drugih zadevah, obremenjevanje mentorja in svojega socialnega kroga, gradnja podobe neorganizirane in neodgovorne osebe). Dodati tudi velja, da bo kljub uspešnemu diplomirajo seveda študent ob redni uporabi prokrastinacije zlahka porabil za diplomo dvakrat več časa kot sicer.
  • Delovni pogoji se lahko pojavijo kot izgovor za premajhno motivacijo. Vendar: če je bila domača miza dobra za cca. 20-30 izpitov, bi morala biti tudi za diplomo. Obstaja torej določeno tveganje, da se namesto (pravega) problema motivacije začnemo dejansko ukvarjati z lažnim oziroma navideznim problemom delovnih pogojev. To pa seveda pravih težav ne bo rešilo, čeprav ima določeno izboljšanje delovnih pogojev   lahko ima nek pozitiven učinek.

3) Poleg navideznega pomanjkanja časa, kjer je v ozadju v resnici problem motivacije, pa seveda obstaja tudi realno pomanjkanje časa. Zahtevne službe, družinske zaveze ali drugi osebne okoliščine lahko upravičeno odvzamejo vso energijo. V tem okviru si velja ogledati poglavje o organizaciji časa (III. A - Podroben časovni načrt), kjer so podani tudi nasveti za samo-organizacijo v težavnih razmerah.

4) Obstaja tudi določena začetna bariera oziroma vprašanje začetnega skoka v vodo, ko npr. oseba, ki gre v bazen, plača vstopnino, preživi tam nekaj ur in na koncu odide ne da bi sploh kaj plavala (kar je sicer načrtovala), saj s skokom v vodo neprestano odlaša.  Pri tovrstnih težavah je lahko v veliko pomoč naslednje:

  • Čas dela vnaprej natančno, formalno in odločno planiramo (npr. zabeležimo v rokovnik 15h-8h za diplomo), obvestimo o tem (in o odgovarjajoči odsotnosti od ostalih aktivnosti) svoj celoten socialni krog.
  • Nadvse je pomembno,  da je ta čas vezan na neko mirno lokacijo, po možnosti eksterno. Zelo veliko primerov namreč je, ki niso bili rešljivi, dokler ni študent točno določene ure obiskoval neko javno knjižnico (npr. vsak dan 7-15, kot da prihaja v službo, ali pa vsak dan po službi, 15-18). Smiselno se je odstraniti od lokacije (npr. doma) in situacije (npr. domači ljudje), ki nas spominja na blokado.
  • Uvodno bariero posebej zlahka premagamo takole:
    • Alociramo vsaj cca 2 uri povsem mirnega časa v kosu, brez motenj - torej v okviru planirane aktivnost na mirni lokaciji kot navajamo zgoraj  - in z izklopljenimi mobilnikom in izklopljenim internetom. Za to so, kot smo že omemili, posebej primerne npr. knjižnice.
    • Pri tem lahko prvo uro porabimo zgolj za zrenje v materiale in za organizacijo misli, brez vseh drugih pričakovanj do samega sebe.
    • Ostali čas porabimo za preliminarno pisanje. Njegova funkcija je zgolj, da prebijemo začetno bariero.
    • Začnemo pisati najlažje zadeve, npr. okviren pomen diplome, splošen uvod v teorijo, oris pomembnosti problematike, povzetek neke pomembne knjige, ipd. - skratka neke poljudne in povsem enostavne zadeve, o kateri zlahka pišemo, so pa še vedno  del diplome in jih bomo kasneje seveda še dopolnili, morda celo zavrgli, ampak na tej točki je bistveno, da zadeva steče.
    • Pomembno je, da smo pri tem lahko povsem nekritični do sebe in se v ničemer ne omejujemo, tudi če bi nastajal zapis, ki je pod nekimi našimi predstavami o tem, kaj je nesprejemljiv nivo. V skrajnem primeru ravnamo podobno kot pri »brainstorming«-u (možganska nevihta), kjer je osnovni namen zapisati ideje, ki je pojavljajo glede določenega problema, ne da bi ob tem presojali kvaliteto teh idej in ne da bi jih kritizirali.
  • Upoštevati velja tudi pomembno zakonitost, ki jo študent praviloma spregleda, saj si tega ne  more predstavljati: Ko namreč premagamo začetno bariero in se v diplomski proces vživimo, stečejo zadeve nepredstavljivo hitro in gladko. V bistvu gre za podoben problem, s katerimi  se občasno v življenju srečujemo skoraj vsi: obstajajo namreč določena opravila, ki sicer vzamejo npr. le pol ure ali morda zgolj nekaj minut koncentracije, se pa k njim nikakor ne moremo usesti in jih odlagamo dneve in mesece, tako da nastaja zaradi tega škoda. Ko se jih enkrat vendarle lotimo, se čudimo, kako hitro smo jih opravili, in tudi močno obžalujemo vse odlašanje, kateremu smo zapadali in si brez potrebe povzročali dodatne težave. Z zrelim sistemom planiranja in odločanja pa lahko tako zadevo opravimo zelo hitro, brez izgube časa in brez slabega počutja zaradi odlašanja.

V ostalem, ko je začetna bariera premagana, je pač potrebna disciplina in določena  stalna osebna samo-prisila, s katero nato tovrstne bariere premagujemo znova in znova.

5) Včasih, sicer zelo redko, lahko nastanejo tudi (navidezne) težave z mentorjem:

  • Težave lahko nastanejo zaradi neupoštevanja navodil mentorja, malomarnega odnosa študenta do svojih obveznosti, neresnosti ipd. Študent mora v takem primeru prepoznati svojo odgovornost, prevzeti posledice nevestnega ravnanja oziroma neustreznega obnašanja. Zelo nevarno je v takem primeru za svoje težave kriviti mentorja.
  • Včasih ima študent občutek, da mu mentor nepotrebno otežuje delo. To je zelo delikaten problem, še posebej, če je to res (in praviloma ni res). Kot prvo je zato potreben vljuden, vendar odločen in odkrit pogovor z mentorjem. Kot drugo mora študent tovrstne vidike nato iskreno presoditi v svojem socialnem krogu kolegov, prijateljev in družine. Če se res nakazuje neprimeren odnos mentorja, ima študent v primeru resne kršitve s strani mentorja na voljo številne neformalne in formalne vzvode, da to preveri in tudi ukrepa, tako študentske kanale (preko študentov tutorjev, študentske organizacije, študentskih društev), kot preko fakultete (predstojnik katedre, oddelka, prodekan). Pozorno velja upoštevati tudi določbe etičnega kodeksa #FDV in UL, ki urejajo odnos študenta in pedagoga.
  • Najbolj običajen problem z mentorjem pa je verjetno vprašanje zamika ali zamude na strani mentorja pri odzivu oziroma branju. To rešujemo odločno, vendar vljudno, odvisno od tega, koliko se nam realno mudi. Na tej točki se tudi izkaže, kako koristno je bilo, če smo to vprašanje načeli na prvem pogovoru pri mentorju in dobili z njegove strani neko zavezo (npr. odziv v nekaj dneh). V splošnem sicer od mentorja ne moremo pričakovati, da se odzove prej kot v enem tednu, čeprav se večinoma odzovejo preje, in čeprav jih za to lahko zaprosimo, če je to potrebno. V primeru, ko zelo nujno potrebujemo hiter mentorjev odziv, mentor pa s tem kasni, stopnjujemo svoje prošnje in pri tem uporabimo več kanalov, kar je bistveno bolj učinkovito kot en sam kanal (npr. email, telefon, osebni obisk). V skrajnem primeru lahko zarožljamo tudi z uradnimi določili. Pogosto (npr. #Pravilnik FDV) je namreč določeno, da je mentor dolžan celotno besedilo oddane diplome pregledati ter podati pripombe najkasneje v 15 dneh (izjemoma v 30 dneh). Branje in pripombe na določen osnutek je mentor dolžan podati največ trikrat. Po tem (če bi študent zaradi svojih nekvalitetnih popravkov zahteval še četrto branje) lahko mentor zavrne nadaljnje sodelovanje pri diplomi. Mentor sicer lahko (s pisno utemeljitvijo) sodelovanje zavrne tudi zaradi drugih razlogov. Enkrat v procesu diplomiranja pa lahko sodelovanje z mentorjem prekine tudi študent in nato poda novo prijavo z drugim mentorjem.

6) Proces diplomiranja lahko oviraj tudi neke specifične osebne težave študenta, od ekonomskih, finančnih, pravnih, stanovanjskih, socialnih, zdravstvenih, družinskih, partnerskih, pa vse do  psiholoških, psihičnih, duhovnih itd. Spekter je izjemno širok, od na videz neznanih razlogov za odsotnost motivacije, ki pa vendarle imajo svoje vzroke (npr. študent podzavestno zavrača diplomiranje, ker ne želi odrasti), pa do nekih zelo subtilnih bolezni, nesrečnih dogodkov ter družinskih travm. V tem okviru je na voljo bogata ponudba specifičnega študentskega svetovanja in pomoči (znotraj fakultete, univerze, študentskih organizacij itd.). Na voljo je tudi kompleten spekter uradne mreže zdravstvenih in socialnih institucij. Poleg tega je na trgu bogata ponudba storitev svetovanj, pomoči, prostovoljstva, coachinga, terapij, duhovnega vodstva itd. Najbolj pomembno je, da ne prikrivamo problemov (sebi in drugim) in ne oklevamo poiskati pomoč. Nesporno seveda je, da imajo nekateri ljudje lahko v življenju resne težave in težko usodo, kljub temu ima v  primeru težav vsak vedno na voljo dve možnosti: ali išče oziroma prosi za pomoč, ali pa rešitve in pomoči ne išče. Težave, ki jih imamo, niso opravičilo, da ne bi proaktivno iskali izhoda.

7) Glede vloge preteklih krivic #Umberto Eco pravi takole: Mnogim študentom so se pri študiju in v življenju dogodile večje krivice. Morda se niso mogli vpisati v želeno smer, ali pa jih je kak profesor pri predmetu po krivici ocenil negativno. Nekateri so nad študijem razočarani, drugi so revni, tretji morajo ob študiju veliko delati, nekateri se slabše znajdejo. Kljub temu vsemu je diplomsko delo novo poglavje. Lahko napišemo dostojno diplomo. Lahko z diplomo znova dobimo nov zagon in pozitiven občutek glede stroke, študija in življenja.

 

 V. VSEBINA, STRUKTURA IN FORMAT

Uvodoma velja ponoviti, da se je v pogledu vsebine, strukture in formata smiselno zgledovati po dobrih primerih, ki smo jih z mentorjem identificirali uvodoma. Upoštevamo lahko tudi  diplome, ki smo jih že omenili, kot npr. Činkole,  Primožič,   LutmanLogar (bolonjski magisteriji oz. univerziteten diploma) in Crnkovič (bolonjska diploma).  Seveda se pri zgledovanju obnašamo razumno in pri tem ne pretiravamo. Rešitev zato ne kopiramo kar na slepo, posebej ne v primeru tehničnih podrobnosti, ki so se med tem morda celo spremenile (npr. način citiranja), kar dodatno preverimo.

V ostalem velja poudariti, da pričujoče poglavje kronološko ni umeščeno v časovno zaporednost ostalih delovnih, tako kot to velja za ostala poglavja faz (predvsem  II, III, IV), ampak se razteza oziroma je relevantno praktično za vse faze, razen morda za prvo (I. Motivacija) in zadnji dve (VII in VIII). Podobno velja tudi za razdelke A-J v tem poglavju, ki ne tvorijo zaporedja (oziroma ga tvorijo le deloma), ampak obravnavajo specifične in včasih tudi razmeroma nepovezane vidike za obravnavo vsebine oziroma formata.

Pomembno je izpostaviti, da velja - posebej glede vsebine in strukture - upoštevati izrecne usmeritve mentorja, ki so lahko v določenih pogledih drugačne kot v pričujočem tekstu, posebej glede raziskovalnega procesa. Tudi vsa vsebinska vprašanja, ki so sicer zelo tesno povezana s strukturo, razmerjem med teorijo in empirijo ter konceptualnim pristopom k obravnavi problematike, so načeloma izven okusa pričujočih priporočil, ki je v osnovi namenjena organizacijskim, procesnim in formalnim vidikon. V ostalih pogledih – in tudi sicer  - velja zato v kar največji meri prisluhniti mentorju

 

A. Struktura: osnovna načela

Sama diploma mora imeti jasno opredeljen problem, rdečo nit in dobro strukturo. Spodaj navedena priporočila so dokaj splošna in prevarimo lahko, da jih upoštevajo praktično vse kvalitetne diplome.

*Glede strukture velja upoštevati naslednje:

  1. Praviloma ima celotna struktura (prvi nivo kazala) manj kot deset elementov oziroma poglavij. Če je poglavij več, mora biti to posebej utemeljeno. Običajno ima struktura dva ali tri glavne nivoje, ki se prikažejo tudi v kazalu. Podrobnejše strukturiranje kazala ni potrebno, niti ni smiselno. V izjemnih primerih lahko uvedemo še četrti nivo, vendar ga ne prikažemo v kazalu. Namesto formalnega strukturiranja kazala za nadaljnje nivoje (četrti, peti in šesti) raje uporabimo strukturiranje besedila z nadnaslovi in naštevanji.
     
  2. Prvo poglavje je običajno »Uvod«, kjer se priporoča okoli 2-5 strani. Morebitni daljši uvodi pomenijo, da vanje v določeni meri vključujemo tudi konceptualni oziroma teoretski del. Načeloma se to ne priporoča, čeprav je to alternativa, ki je včasih upravičena – o tem podrobneje govorimo v nadaljevanju (v razdelku V.B.a). V uvodu v vsakem primeru najprej
    1. opredelimo povode, izzive in ozadje problematike oziroma konceptualna izhodišča za določeno področje, nato jasno,
    2. orišemo obravnavani problem,
    3. pojasnimo osnovni namen diplome,
    4. nakažemo ali celo zapišemo okvirne teze, hipoteze ali raziskovalna vprašanja,  
    5. orišemo metodologijo (predvsem specifične metode empiričnega dela),
    6. sistematično predstavimo potek oziroma vsebino po poglavjih, ki jih izrecno navedemo.
       
  3. Osrednji del (oziroma osrednja poglavja) ima običajno naslednjo strukturo:
    1. Običajno se začne s konceptualnim delom, ki vključuje pregled teorije, ozadja problema in dosedanjega dela na tem področju, vključno z obravnavo terminologije in izčrpnim pregledom literature. V tem okviru imamo pogosto presek dveh področij in v takem primeru imamo npr. dva konceptualna poglavja (npr. spletne ankete ter zadovoljstvo zaposlenih, če je diploma o metodoloških problemih spletnih anket za merjenje interne klime v organizaciji).
    2. Po obravnavi splošnega konceptualnega ozadja pogosto – vsaj v primeru diplom, ki imajo empirijo – sledi del, lahko tudi samostojno poglavje,  kjer splošne konceptualne vsebine zožimo na naš obravnavani problem in podrobneje opredelimo cilje, specifična teoretska izhodišča ter eksplicitno predstavimo raziskovalna vprašanja (oziroma hipoteze) in orišemo metodološki pristop. Vse navedeno je formalno lahko znotraj poglavij konceptualnega dela (i), lahko predstavlja (ii) samostojno poglavje (poimenovano npr. »Hipoteze in raziskovalna vprašanja«( ali podpoglavje, lahko pa je tudi znotraj naslednjega, empiričnega dela (iii) osrednjega dela diplome.
    3. Raziskovalni del osrednjega dela, je običajno zelo podrobno strukturiran in lahko – kot omenjamo zgoraj - uvodoma vključuje tudi opredelitev raziskovalnih vprašanj (oziroma hipotez). Glavnina empiričnega dela je običajno strukturirana formalno (na enem, lahko pa tudi na dveh ali treh nivojih) po tipih metodoloških pristopov:
      1. sekundarno raziskovanje (npr. meta-analize, študije arhivskih gradiv, pregled spletnih vsebin, dokumentov, predpisov ipd.), seveda le v primeru, ko predstavlja osrednji fokus, sicer je pregled virov vključen v teoretični  del,
      2. kvalitativno raziskovanje (npr. analiza diskurza, študija primera, ekspertni intervjuji, akcijska analiza),
      3. kvantitativno raziskovanje (anketa, eksperiment, zajem in analiza spletnih podatkov, statistična analiza sekundarnih podatkov).

Pri diplomah sta običajna zgolj eden ali dva tipa (npr. fokus skupina, nato pa anketa). Vsak metodološki pristop je običajno nadalje strukturiran še po fazah odgovarjajočega procesa, npr. opis metodologije, izvedba raziskave, statistična analiza, podrobne interpretacije.

  1. Ob koncu empiričnega dela (iv) interpretiramo raziskovalna vprašanja (oziroma hipoteze), kar največkrat nastopa kot zadnje podpoglavje zadnjega empiričnega poglavja, lahko pa je to tudi lastno poglavje; vse je odvisno od vrste okoliščin. Izjemoma lahko vse interpretacije v celoti prenesemo tudi v zaključek.
     
  1. Zaključek ima načeloma podobno dolžino kot uvod (priporoča se 2-5 strani, čeprav včasih seže do okoli 10 strani, posebej če vključuje tudi interpretacije raziskovalnih vprašanj).
    1. V njem najprej na kratko ponovimo ozadje in osnovni problem. Najbolj varno je, če začnemo v smislu: "V diplomskem delu smo obravnavali.....". Lahko pa pred tem izpostavimo še nek najširši okvir problematike (celo širši kot v uvodu) in v njega umestimo oziroma aktualiziramo našo temo in šele nato nadaljujemo z zgornjim stavkom. Dodajanje novih idej in širših okvirov dviguje kvalitetno diplomskega dela, hkrati pa je to seveda bolj zahtevno in terja več časa in truda.
    2. Nato sistematično povzamemo, kar smo v posameznih poglavjih delali oziroma ugotovili.
    3. Osrednji del zaključka je, da navedemo oziroma povzamemo vse bistvene ugotovitve ter raziskovalna vprašanja (oziroma hipoteze) in z njimi povezane rezultate, ugotovitve in zaključke.
    4. Ob tem oziroma po tem navedene povzetke ugotovitev dodatno dopolnimo in interpretiramo še v luči uvodne opredelitve problema ter v okviru najširšega konteksta, kjer podajamo dodatne ideje in nove misli, stališča, predloge in rešitve, povezane z osnovnim problemom, kot tudi z drugimi (širše) povezanimi relevantnimi problemi in dodatnimi informacijami. Celotno obnavljanje in povzemanje mora biti v zaključku na bistveno bolj celovitem, celostnem in kvalitetnem nivoju kot je bilo to v odgovarjajočih delih diplome, ki jih povzemamo zgolj kot izhodišče za poglobljen komentar (nikakor torej tu ne sme biti zgolj mehanično ponavljanje). Zelo primerno in dobrodošlo (čeprav povsem neobvezno) je tudi, če v tem okviru podamo še povsem konkretna priporočila za določeno področje (npr. za pravno urejanje določenega področja ali neka specifična metodološka priporočila za določen problem). Seveda moramo biti pri tem zelo previdni, da ne podajamo nekompetentnih priporočil.
    5. Na koncu sistematično in pošteno predstavimo vse omejitve in pomanjkljivosti diplomskega dela, kot tudi večje, posebej nepričakovane težave s katerimi smo se srečevali. Navedemo lahko tudi določena obžalovanja, ker nečesa nismo uredili najbolje in bi - če bi se tega lotevali danes - zato naredili drugače.
    6. Razdelamo in orišemo tudi smeri oziroma izzive morebitnega nadaljnjega raziskovanja na tem področju.

Glede strukture naloge je dobro upoštevati nekaj dobrih primerov, npr. diplomo Činkole in diplomo Primožič, pa tudi Crnkovič, LutmanLogar ter primere raziskav na 1ka.si. Še bolje pa je, če dobre primere  - kot smo že omenili  - uvodoma identificiramo skupaj z mentorjem.

 

B. Dileme in alternative strukturiranja

Dodati velja, da lahko k strukturi pristopimo tudi nekoliko drugače:

  1. Nekatere uvodne komponente osrednjega dela – to posebej velja za podrobno opredelitev problema, metodologijo in raziskovalno vprašanje (oziroma hipoteze) – lahko v večji meri prenesemo kar v uvod, ki s tem seveda lahko preseže obseg petih strani. Tovrstni pristopi so sicer bolj pogosti pri konceptualnih (ne-raziskovalnih) diplomah. Problem takega pristopa pa je, da tvegamo določeno prehitevanje, saj hipoteze podrobno razdelamo, še preden smo dokončno in natančno opredelili pojme, terminologijo, pregledali teorijo, koncepte, literaturo in ozadje. Neugodna posledica takega pristopa je, da potem iste zadeve obravnavamo dvakrat, pri čemer jih prvič (v uvodu, za potrebe raziskovalnega vprašanja oziroma hipotez) morda obravnavamo pomanjkljivo in ne dovolj poglobljeno. Podobno velja za primere, ko se npr. metodologija ali obravnava hipotez že takoj po uvodu (torej še pred teoretsko obravnavo) postavi kot samostojno poglavje. Oboje se v splošnem odsvetuje in se uvod raje ohranja zgolj za grobo in poljudno predstavitev ozadja, problematike, namena in strukture. Obstajajo pa tudi primeri, ko je smiselno, da je uvod obsežnejši.
  2. Tudi zaključne komponente (interpretacije) osrednjega dela lahko v večji meri prenesemo v sklepno poglavje, ki se s tem seveda lahko močno podaljša. S tem ne nastanejo tako velike konceptualne težave kot v primeru razširjanja uvoda. V primeru določenih vsebinskih (ne-empiričnih) diplom pa je to morda celo ustreznejši pristop. V primeru empirične raziskave je običajno bolj smiselno ločiti neposredno statistično, metodološko in vsebinsko interpretacijo konkretnih rezultatov, opredelitev in odgovarjanje na raziskovalna vprašanja ter podrobno tehnično preverjanje hipotez (kar sodi še v osrednji oziroma empirični del) od sklepnih interpretacij v širšem okviru (kar sodi v zaključno poglavje). Ožje interpretacije je torej večinoma bolj smiselno umestiti v osrednji del naloge, kjer je to – kot smo že omenili  – lahko svoje podpoglavje ali celo poglavje, ter jih ločiti od širše obravnave in splošnejše vsebinske interpretacije v sklepnem poglavju. Obstajajo tudi primeri – posebej pri konceptualnih diplomah, kjer ni empiričnega dela, ampak je osrednji del sestavljen iz zaporedja konceptualnih obravnav – v takem primeru opisanih nivojev interpretacij včasih ni smiselno (morda niti to ni mogoče) ločevati in se zato izvedejo le enkrat, in to v zaključnem delu.
  3. V empiričnem delu lahko besedilo strukturama tudi po vsebini in ne zgolj formalno, ot je po tipu in nato po fazi metodološkega pristopa, kar je posebej primerno, če je pristopov več. V tem primeru seveda najprej predstavimo metodologijo vseh raziskav, nato pa napredujemo glede na zastavljeno zgodbo in pregledano literaturo, to je glede na vsebino  oziroma glede na raziskovalna vprašanja in hipoteze. Pri obravnavi vsebine nato vsakič izberemo in navedemo tisto empirično dejstvo, ki vsebinskemu toku ustreza. Tak  pristop je seveda bistveno bolj zahteven, saj terja paralelno procesirane konceptualnega toka in empiričnega procesa, hkrati pa je tak pristop tudi bistveno bolj kvaliteten. Empirija je namreč nastala zaradi vsebine in ni nek samostoječ element. Kot rečeno, pa je tak pristop za diplomsko delo običajno prezahteven, posebej, če obstaja več enakovrednih empiričnih komponent.

Oglejmo si še nekatera specifična vprašanja konceptualizacije in strukturiranja diplomskega dela:

  • V primeru, da diplomsko delo nima raziskovalnega del  (niti analize diskurza, niti študije primera, niti primerjalne analize), veljajo določene posebnosti, tako v strukturi kot v toku besedila, vendar jih ni mogoče v celoti predvideti in zanje specificirati priporočila. V takem primeru ima mentor še posebej pomembno vlogo.
  • Pogosto nastanejo dileme, ali obravnavamo raziskovalna vprašanja, kjer gre predvsem za identifikacijo in opredelitev raziskovalnega področja, ali hipoteze, kjer gre za specifično znanstveno trditev (pri čemer izrecno pazimo, da hipoteza ni trivialna, kar je sicer zelo pogost primer), ki jo dokazujemo z znanstvenim aparatom. Pri kvantitativnih raziskavah se dokazovanje hipotez pogosto izvaja npr. s statističnim preverjanjem domnev, pri vsebinskih problemih, kvalitativnem raziskovanju in v humanistiki pa z dokazovanjem, ki temelji na argumentih, ter s teoretičnim in izkustvenim preverjanjem, zato raje govorimo o tezi kot pa o hipotezi. V vsakem primeru je postavljanje hipoteze ali teze bistveno bolj zahtevno kot postavljanje raziskovalnega vprašanja. Nadaljnjo razlago in razmejitev med tezo, hipotezo in raziskovalnim vprašanjem najdemo tukaj.
  • Nekateri mentorji zahtevajo, da že v uvodu – poleg navedbe opisa empirične metode – opredelimo tudi odgovarjajoče znanstveno raziskovalne metode pri teoretskem delu, npr. induktivna metoda, deduktivna metoda, analiza sekundarnih virov,  konceptualna analiza določenega pojma, metoda primerjalne analize, zgodovinsko-razvojno metoda obravnave sprememb, poglobljena analiza primarnih virov ipd. Poimenovanje in navajanje navedenih pojmov je lahko zelo kompleksno ali celo občutljivo vprašanje (obstajajo namreč različni pogledi), ki ga je smiselno doreči z mentorjem.
  • Nemalokrat določeno aktualno dogajanje (npr. določen javni dogodek, politični škandal, medijski spin, specifično znanstveno odkritje ipd.) v družbi spodbudi diplomanta do te mere, da ga opiše kot izhodišče oziroma anekdoto na samem začetku uvoda. Tak pristop je načeloma dobrodošel, saj priča o živosti študenta in aktualnosti teme, zato je lahko nadvse zanimiv, če le ni potem do zagovora preteklo preveč časa. Včasih pa s časovne distance tak poseg kasneje morda ni najboljši, zato je potrebna tudi previdnost.
  • Določeni mentorji in študenti radi ilustrirajo začetke diplome, posameznih delov ali poglavij tudi z izbranimi uvodnimi izreki ali citati, kar je dobrodošla poživitev za potencialne bralce, ni pa bistveno za kvaliteto diplomskega dela.
  • Komentirati velja še zahvalo, ki je po pravilniku FDV sicer neobvezna, vendar jo študenti navajajo v skoraj vsaki diplomi. V njej se zahvaljujejo staršem, sorodnikom, prijateljem, partnerjem, mentorju ipd. Ponoviti velja, da zahvala ni obvezna in da s sentimentalnostmi ne gre pretiravati. Patetičnost je posebej neprimerna. Pomisliti tudi velja, da bo zahvala, skupaj s celotno diplomo, na voljo na spletu do konca našega življenja. V zahvalo velja zato preliti zgolj najbolj bistvene, resnične, pristne in trajne občutke.
  • V primeru, da v besedilu uporabljamo številne kratice, jih za kazalom zberemo kot »Seznam kratic«, posebej, če uporabljamo kratice, ki jih ob prvi uporabi ne pojasnjujemo. Če uporabljamo manjše število kratic (npr. manj kot pet), ki jih ob njihovi prvi uvedbo tudi  podrobno razložimo, poseben seznam zanje običajno ni potreben. Na drugi strani je seznam slik in tabel, obvezna sestavina diplomskega dela.
  • Zelo pomembna je konsistentnost strukture diplomskega dela. Nikakor namreč ne sme priti do neujemanja navedb v uvodu (kakšno strukturo in vsebine smo obljubili), osrednjem delu (kaj dejansko smo obdelali in kako smo strukturirali) in zaključku (povzemanje, kaj smo naredili in povzemanje glede na uvod). Posebej v zaključku se je treba vrniti na izhodišča in obravnavati vse napovedi in obljube iz uvoda. Lahko se pri tem tudi izrecno sklicujemo na kak uvodni stavek – to daje zelo dober vtis, da je diplomska naloga čvrsto povezana. Tudi sicer je dobro eksplicitno povezovati različne dele diplome.
  • Izjemnega pomena je tudi zagotavljanje toka pripovedi (»flow«). Na določen način more namreč vsako kvalitetno pisanje oziroma podajanje snovi ali zgodbe – od znanstvenega, strokovnega, poljudnega, novinarskega, pa do literarnega, filmskega, dramskega, pravljičarskega, marketinškega ali zabavnega področja – slediti principu pripovedovanja zgodbe (»storytelling«), kjer so zadeve (npr. tok pripovedi, stavki, odstavki, poglavja, podpoglavja) vedno zelo jasno povezane, smiselno umeščene in obdelane s potrebno dramaturgijo pripovedovanja. To pomeni, da ni odvečnih in nepotrebnih ponavljanj, da so zadeve smiselno in pravočasno definirane oziroma uvedene, da je sklicevanje na prejšnja in bodoča poglavja konsistentno, da so zadeve v vseh poglavjih obravnavne enakovredno in so tudi enakomerno poglobljene, da je zagotovljena rdeča nit, da vsak stavek, odstavek in poglavje sodi v neko povezano celoto, skratka, da zgodba dobro teče. Večinoma se to zgodi spontano,  posebej če je naboj sporočila oziroma zgodbe dovolj velik, jasen in entuziastičen. V primerih, ko se zgodba ne piše na dušek, ko v začetku glavna poanta sploh še ni jasna, v primeru  kompliciranih zadev, kompleksnih kompozicij ali siceršnje miselne razpršenosti avtorja ipd. pa je treba temu posvetiti dodatno pozornost:
    • kot prvo mora študent strukturo in potek jasno napisati, strukturirati, po potrebi premetavati, usklajevati in izdelati več verzij, dokler ni zadovoljen.
    • kot drugo pa je v takih primerih še posebej pomembno, da študent zadevo (ustrezno strukturo, besedilo) pokaže bralcem iz svojega socialnega kroga, ki v bistvu zlahka prepoznajo (z zdravo pametjo), če miselni tok ni jasen, konsistenten ali tekoč.

Poudariti tudi velja, da mora tudi sicer vsako strukturiranje vedno temeljiti na zgolj eni dobro premišljeni dimenziji*. Nemalokrat se namreč zgodi, da se določeno strukturiranje - bodisi na prvem, drugem ali tretjem nivoju - izvaja tako, da združuje oziroma pomeša več dimenzij. Tako npr. imamo lahko sedem točk strukture, kjer so prve tri točke dejavniki določenega problema, druge štiri pa področja uporabe, ali pa je morda vseh sedem točk kar premešanih. Vendar pa to ni pravilno. V takem primeru imamo namreč dva nivoja: najprej dve ločeni dimenziji oziroma točki (dejavniki in področja uporabe), kar  se nato na drugem nivoju strukturira v tri oziroma štiri pod-dimenzije ali pod-točke. Navedeni princip strukturiranja seveda ne velja le za kazalo, ampak prav za vsako strukturiranje oziroma naštevanje po alinejah.

 

C. Povzetek (Abstrakt)

Povzetek je izjemno pomemben, saj je to del, ki se prebere kot prvo in tudi daleč najbolj natančno. Navedeno velja za mentorje in komisijo, za ostale bralce pa bo to pogosto sploh zgolj edini del, ki ga bodo prebrali. Zato mora biti narejen nadvse skrbno. Izdelamo ga na koncu, ko je diploma že spisana. Zahteva večkratno branje in piljenje (najmanj 3 pri boljših študentih in najmanj 5 verzij pri običajnih); nikakor pa ga ni mogoče narediti v enem dahu ali v pol ure. Nadvse koristno je, pravzaprav je to kar nujno, da ga damo prebrati več osebam. Pri vsem tem smiselno upoštevamo splošna priporočila o pisanju povzetka. Ko imamo prvi osnutek povzetka, si velja ogledati in primerjati glede na primere dobrih diplom.

*Povzetek oziroma abstrakt mora imeti naslednje elemente, kjer povzamemo vse bistvene vsebine naše diplome:

  1. ozadje in relevantnost teme,
  2. opredelitev obravnavanega problema,
  3. cilje naloge in morda tudi hipoteze oziroma raziskovalna vprašanja (ali vsaj oris vsebine),
  4. okvirno strukturo in potek,
  5. jasno razviden prispevek avtorja oziroma dodana vrednost,
  6. na koncu je priporočljivo v enem stavku povzeti glavno ugotovitev.

Da študenti globoko podcenjujejo zahtevnost dela na povzetku, priča dejstvo, da je skoraj vsak povzetek, ki ga odda študent, potreben več popravkov mentorja. Praviloma ali vsaj pogosto so potrebne 2-3 interakcije, na koncu pa še neposredno urejanje s strani mentorja. Problemi so običajno naslednji:

  • Študent podcenjuje zahtevnost povzetka in mu nameni premalo časa, naredi premalo verzij, verzije se "ne uležejo", povzetka pred tem ne pokaže svojemu socialnem krogu.
  • Večina povzetkov je že formalno neustreznih (izven okvira 150-200 besed, brez 3-5 ključnih besed), ker študenti pogosto ne preberejo navodil o formatu.
  • Zelo redko študent spiše jezikovno res povsem brezhiben tekst, čeprav bi se lahko potrudil (npr. vklopi črkovalnik, poskrbi za vejice, odstrani nerodne oz. predolge stavke).
  • Skoraj vsi povzetki so (bolj ali manj) pomanjkljivi tudi v vsebinskem smislu, iz enostavnega razloga, da ne vključujejo vseh zgoraj navedenih vidikov (i-vi).

 

D. Analitičnost

V pogledu analitičnosti na tem mestu podajamo le osnovne principe. Podrobnosti, posebej v primeru empiričnih diplomskih nalog, so opisane v navodilih za  raziskovalna poročila:

  1. Bistvo vsake kvalitetne analize je analitična pronicljivost. To je v določeni meri osebnostna lastnost, ki jo imamo ali pa je nimamo, deloma se je da tudi priučiti. Iz goščave podatkov in dejstev je namreč treba izluščiti bistvo.
  2. Gre predvsem za to, da najdemo bistveno in smiselno razlago za naše številke. Tipično se pričakuje, da osnovno ugotovitev povzamemo v kar najbolj enostavno povezavo dveh spremenljivk (npr. »moški pogosteje kupujejo kot ženske«) ali pa navedemo bistveni trend v podatkih (npr. »velika podjetja so skoraj v celoti vstopila v uporabo določene storitve že pred tremi leti, mala pa bodo šele letos«).
  3. Iz podatkov moramo torej izluščiti novo informacijo, ki jo podatki prinašajo uporabniku oziroma bralcu. Vedno se tudi sprašujemo, kaj je v naših ugotovitvah novega. Če naše ugotovitve zgolj potrjujejo siceršnje stanje na področju, to eksplicitno povemo. Enako velja, če se ugotovitve razlikujejo. V vsakem primeru moramo naše ugotovitve podpreti z drugimi viri. Ne smemo pa navajati in ponavljati  trivialnih ugotovitev.
  4. Posebej pazljivi moramo biti, kadar imamo tri spremenljivke, saj je v tem primeru interpretacija bistveno težavnejša in je zato pomembno, da jo poljudno predstavimo. Najbolj kritično je to, kadar imamo interakcijo (npr. »med mladimi so ženske bolj izobražene kot moški, med starejšimi pa imajo moški boljšo izobrazbo kot ženske«).
  5. Statistični interpretaciji, ki se nanaša zgolj na pravilno navedene odstotke in druge statistične kazalce, vedno – če le ni ugotovitev povsem trivialna – dodamo tudi smiselno vsebinsko razlago pojava. V zgornjem primeru interakcije bi to pomenilo: »Včasih so bile možnosti za šolanje ženskam bistveno bolj zaprte, zato so med starejšimi generacijami moški bolj izobraženi. Danes pa so možnosti šolanja izenačene; ker pa šolski sistem nagrajuje vestnost in marljivost, so dekleta pri formalni izobrazbi uspešnejša kot fantje«. Pri vsebinski interpretaciji smo seveda razmeroma svobodni in lahko navedemo drugačne razloge za tako stanje. Običajno namreč obstaja več možnih vsebinskih interpretacij (ne pa tudi več statističnih interpretacij). Paziti moramo le, da naša interpretacija ni v nasprotju s podatki, s splošno sprejetimi spoznanji na določenem področju in z zdravo pametjo.
  6. Pri proučevanju vzrokov in povezav se moramo zavedati, da lahko obstaja spremenljivka, ki povsem spremeni naše ugotovitve (tako bi v zgornjem primeru zgolj bivariatna analiza spola in izobrazbe – npr. »moški so enako izobraženi kot ženske« – močno zavajala oziroma poenostavljala). Pred tovrstnimi učinki se pri vzročni/kavzalni analizi v ne-eksperimentalnem raziskovanju (ki pa vključuje tudi skoraj vse anketne raziskave) sploh ne moremo v celoti zavarovati. Največ, kar lahko naredimo je, da vedno vključimo vse relevantne spremenljivke, posebej izobrazbo, spol in starost.
  7. Za kvalitetno in pronicljivo analizo je potrebno predvsem dvoje:
    • Stalno povezovanje dobljenih ugotovitev z drugimi splošnimi znanji (splošno poznavanje problematike, teoretska literatura) in z vsemi relevantnimi informacijami o proučevanem pojavu, npr. prejšnja poročila, drugi relevantni viri, novice iz medijev.
    • Vzpostavljanje odnosa med ugotovitvami iz analiziranih podatkov in osnovnim raziskovalnim oziroma marketinškim problemom. Predvsem v primeru, če obstaja podobno vsebinsko poročilo za neko preteklo obdobje, je obvezno izdelati časovne primerjave, najbolje v grafikonu.
  8. V določeni meri se lahko zgledujemo po novinarjih, ki imajo razvit čut, da razumljivo predstavijo bistveno ugotovitev iz podatkov. Ugotovitve morajo zato biti vedno enostavne in razumljive, vendar ne na škodo strokovnosti. To je skoraj vedno mogoče izpeljati, čeprav terja nekoliko več dela.
  9. Če so podatki čudni ali nekonsistentni in za to nismo našli nobenega metodološkega, niti vsebinskega razloga, je najbolje, da jih take tudi pustimo skupaj z navedbo, da so pač nekonsistentni oziroma se problem še raziskuje. Spreten analitik bo znal to izvesti na eleganten in sprejemljiv način. Seveda pred tem v celoti raziščemo, ali gre morda za napako v anketnem postopku ali analizi. Ravno tako izrecno preverimo, če gre morda za malo število enot in lahko odstopanje pripišemo 5% statističnemu tveganju. V takem primeru nekonsistentnost pripišemo premajhnemu številu enot. Običajno je tak razkorak celo koristen, saj je ilustrativen za kvaliteto raziskave in hkrati tudi za vsebinske interpretacije – realnost je namreč nemalokrat drugačna od naših predstav. Potvarjanje podatkov ali izpuščanje nekonsistentnih podatkov pa je ne le v nasprotju z vsemi etičnimi kodeksi (npr. Statistično društvo SlovenijeESOMAR), ampak tudi zavaja uporabnika in krši etična načela delovanja FDV.
  10. Običajen potek analize, prikazov in statističnih interpretacij je naveden *tukaj.
  11. Posebej pomembna je ustrezna oblika, tabele in grafi (*v tem pogledu upoštevamo razdelke III, IV, V tukaj).
  12. V pogledu analiz za anketne raziskave upoštevamo priporočila (*razdelek VII tukaj). Posebej velja upoštevati, da pri številkah uporabljamo decimalno piko (in ne vejico, ki jo uporabljamo za razmejevanje tisočic, npr. 123,425.67), da ne pretiravamo z natančnostjo (odstotke praviloma zaključujemo brez decimalk, povprečja praviloma na eno decimalko).

 

E Literatura in viri

Pri pisanju diplomskega dela je izredno pomembno kvalitetno izčrpno iskanje literature. Danes je namreč praktično vsaka diploma globalna in mora upoštevati vsa javno dostopna spoznanja, zapise, dogajanja in aktivnosti, ki so javno dostopna v času nastajanja diplome.

*Na samem začetku, praviloma torej že ob pripravi prijave, se mora zato študent najmanj štiri ure (če je fokus diplome v poudarjenem iskanju virov, pa seveda še več) in najmanj za točke 1-7 - kar velja tudi za študente, ki želijo zgolj najbolj minimalistično diplomo (glej podpoglavje I. C), ostali pa smiselno upoštevajo tudi točke 8-10 - spodaj zavzeto in sistematično posvetiti iskanju virov in vajo ponoviti (*najmanj eno uro) tudi pred oddajo oziroma ob zaključku. V primeru, da se diploma vleče dlje časa, pa velja tovrstno (enourno) obnovitev izvesti tudi vsake tri mesece. Gre vsaj za naslednje aktivnosti:

  1. Definirati je treba ključne besede diplomskega dela, pri čemer velja ločiti ožji krog 3-5 gesel, v izjemnih primerih tudi 10 gesel (npr. naslovni pojem, ključni pojmi oziroma definicija področja) ter širši krog vseh relevantnih gesel za našo temo, ki ga temeljito prečešemo predvsem v prvi fazi iskanja literature.
  2. Iskanje po bibliografskih podatkih mora obvezno upoštevati vse na spletu dostopne vire, v prvi vrsti Google in predvsem Google Scholar (http://scholar.google.com), v celoti pa moramo obvladati gradiva (podatkovne baze) domicilne knjižnice za določeno področje (npr. ODK za FDV), posebej seveda vse, kar je bilo o zadevi napisano v slovenščini oziroma s strani Slovencev (diplome, spletni zapisi, članki, knjige itd.).
  3. Če gre za ključni kompleksni termin, ki je kot skovanka zelo specifičen in sestavljen iz več besed, ga v Googlu iščemo tudi z navednicami, kot integralen zapis točnega zaporedja besed, npr. "mobilne spletne ankete" oziroma "mobile web surveys".
  4. Za ožji krog ključnih besed si v Google Scholar nastavimo obveščanje o vsakem novem zapisu. Dodatno pa se v Google Scholar naročimo tudi na obveščanje o delih, ki citirajo naše glavne vire (npr. pet glavnih člankov oziroma knjig, ki so za diplomo najbolj pomembna).
  5. Za glavne vire na Google Scholar prečešemo in pregledamo tudi literaturo, ki te najbolj ključne vire citira. Ravno tako smo pozorni, na literaturo, ki jo ti ključni viri citirajo in jo preverimo.
  6. Za obstoj kake nove ključne knjige z določenega področja je potrebno glede na ožje ključne besede enako pogosto in temeljito kot Google pogledovati tudi na Amazon.com. Pomembne zadeve brez zadržkov nabavimo ali pridobimo preko med-knjižnične izposoje.
  7. Posebej je potrebno pregledati podobne diplome s tega področja iz matične fakultete, npr. iz FDV (vse so dostopne na spletu), glede na tematiko pa tudi iz "sosednjih" fakultet, kjer tečejo diplome s podobno vsebino. Pri tem identificiramo dve ali tri boljše in jih pregledamo bolj pozorno.
  8. Pregledati je potrebno vsa relevantna gradiva (npr. blogi, poročila) na internetu na osnovi vsebinskih povezav (linkov), ki se nahajajo na spletnih mestih organizacij, ki so za našo diplomo ključne. Pri tem je treba navedene organizacije uvodoma eksplicitno identificirati.
  9. Natančno je treba pregledati povezave do vseh organizacij, združenj oziroma oseb, ki se s problematiko ukvarjajo v Sloveniji (od ekspertov do preteklih diplomantov). Pregledati je treba tudi ustrezne dogodke oziroma strokovna srečanja in se jih v primeru ustreznosti udeležiti. V primeru take udeležbe je zelo pomembno, da smo na dogodku proaktivni in agresivno poizvedujemo in sprašujemo. V ta namen je uvodoma  potrebno narediti  ustrezen spisek oseb (in odgovarjajočih vprašanj), ki jih velja kontaktirati. Nato je potrebno pogumno pristopiti in vprašati za morebitne vire, stanje stvari in aktualne novosti.
  10. Ambiciozni študenti pa bodo kontaktirali tudi aktualne globalne avtoritete, avtorje, združenja oziroma organizacije (presenečeni bodo, kako prijazno in promptno odgovarjajo tudi največji eksperti). Tudi v tem pogledu je treba uvodoma narediti spisek odgovarjajočih imen.

Nikakor se ne sme zgoditi, da bi pisec diplomskega dela prezrl katerega od zgornjih virov (tipa 1-7) literature in s tem izpustil kak najbolj ključen vir (npr. nedavno zelo podobno diplomo na drugi fakulteti, najnovejšo raziskavo ali vir, ki je osrednji za naš problem, neko novo knjigo s tega področja). Navedena zadrega, ko v diplomi manjka nek novejši ključen vir (ali celo nek zelo pomemben tekst), je na žalost precej pogosta. Razlog je enostaven: študent ne upošteva vseh zgornjih alinej.

Pri navajanju literature je treba biti ZELO natančen. Pri tem upoštevamo ustrezna navodila fakultete (npr. FDV), pa tudi primer dobre diplome (identificirali smo jih že uvodoma). Običajno je namreč to prva zadeva, ki jo komisija preleti in pri tem zelo hitro odkrije nepravilnosti, nedorečenosti, nekonsistentnosti, ki so se morda izmuznile mentorju ali pri tehničnem pregledu (npr. navaja se članek, ki se ne citira, in obratno, ali pa je v literaturi nekoliko drugačen zapis kot v sklicevanju). Brez brezhibno urejene bibliografije tudi ni mogoče dobiti dobre ocene. Površnost  pri citiranju je namreč visoko korelirana s površnostjo v sami diplomi, zato se take diplome berejo z večjo sumničavostjo. Napaka pri navajanju literature pomeni indic, da so napake tudi v vsebini.

 

F Avtorstvo in citiranje

*Načeloma moramo vse, kar smo prenesli dobesedno (»cut-paste«) od drugje, dosledno citirati, in to v navednicah, z navedbo strani. Tudi če gre za »cut-paste« slovenski prevod angleškega vira, ki ga sicer citiramo v originalu, ne zadošča navajanje angleškega izvirnika, ampak v opombi navedemo vir slovenskega prevoda. Ravno tako moramo vse, kar smo od nekje povzeli oziroma zgolj nekoliko prilagodili (stavek, odstavek, misel, ideja), dosledno citirati. Izrecno je tudi treba navesti, če je del našega teksta (poglavje, odstavek) prosto obnovljen po nekem viru. Skratka, vse ideje, ki niso naše, je treba dokumentirati. Seveda pa ne smemo pretiravati, kar se zelo pogosto dogaja. Da je npr. internet spremenil družboslovno raziskovanje lahko trdimo tudi brez citiranja.

Program Turnitin običajno pokaže pod 10% prekrivanje, z neko utemeljitvijo se tolerira do 20%. Kar je več, pa je potrebno izrecno elaborirati in pojasniti. Zelo nevarno je zato v teoretskem delu naloge lahkotno kopirati ali zgolj malo prilagajati tekst iz raznoraznih (angleških) virov, ki jih prevedemo in citiramo, vendar pa pozabljamo, da so ga podobno prevajali že drugi, pa tega ne vemo. Posledično se nam lahko zelo hitro zgodi, da Turnitin pokaže zelo visoko prekrivanje.

Pri citiranju ter navajanju literature in virov kar najbolj natančno upoštevamo fakultetna pravila (npr. pravila FDV). 

Pri citatih je potrebna popolna etičnost, natančnost in korektnost. Vse, kar navedemo, moramo tudi citirati in pravilno navesti v literaturi. Velja pa tudi obratno, vse kar je v literaturi, mora biti nekje citirano. Bibliografske enote, ki jih ne navajamo, je treba odstraniti.

*V primeru, da študent pri pisanju diplome koristi kakršnokoli formalno pomoč (npr. plačano svetovanje in pomoč pri pisanju diplome) ali neformalno pomoč (npr. študentski kolegi, sorodniki, prijatelji), ki presega neformalne pogovore in povratno informacijo pri branju osnutkov, mora o tem o tem sproti obveščati mentorja. Nekatere vrste pomoči so z dovoljenjem mentorja iz izrecno navedbo oziroma zahvalo lahko dopustne (npr. jezikovno izražanje, specifične programske rešitve), večina pa seveda ne.

Dejstvo namreč je, da je ponudbe storitev pomoči pri pisanju diplome na spletu veliko (od statističnih konzultacij do celovitih storitev izdelovanja diplome) in se torej tudi koristi. Vsak študent podpiše tudi fakultetno izjavo o avtorstvu, ki se je mora seveda v celoti držati. Kršitev zapade fakultetnim predpisom in postopkom. Procesi proti kršiteljem niso redki, so pa zelo neprijetni. Poleg fakultetnih predpisov je plagiatorstvo vseh vrst lahko predmet pregona tudi po kazenskem zakoniku (zaporna kazen 2-3 let),  pri čemer je kazniv tudi že poskus.

 

G Format in formalnosti

Na vseh fakultetah, posebej velikih, formalnosti postajajo vse bolj pomembne. Tako profesorji kot tudi referat procesirajo diplome po tekočem traku, za kar je potreben nek sistem, standardizacija, s čimer je seveda povezana tudi določena "razčlovečenost". Po drugi strani pa tovrstni formalizmi zagotavljajo določeno kvaliteto in sistematično preprečujejo anomalije.

*Najmanj težav bomo imeli, če si natančno preberemo uradna navodila fakultete (in še posebej, v primeru FDV, "#Najpogostejše napake pri urejanju diplomskega dela",  kot tudi "#Pravilnik o diplomskem delu" in "#Navodila za urejanje znanstvenih in strokovnih besedil"), Katedre in tudi spodnja opozorila na pogoste formalne napake, ter vse to strogo upoštevamo. Hkrati nikoli ne oklevajmo kontaktirati mentorja ali strokovno službo za dodiplomski študij (referat), da razjasnimo zadeve, saj se pravila občasno spreminjajo. Površno informiranje, npr. od sošolcev, je lahko pomanjkljivo in ima zato lahko precej neugodne posledice.

1.Glede formalne strukture poglavij posebej pazimo na naslednje:

  • da nimamo premalo (npr. le 2-3) ali preveč poglavij (npr. več kot 10);
  • da nimamo zgolj enega podpoglavja v določenem poglavju (npr. le 2.1.1 v poglavju 2.1);
  • da niso poglavja ali podpoglavja osrednjega dela (brez zaključka in uvoda) med seboj v številu strani zelo nesorazmerna, npr. 3 strani – 30 strani;
  • da nimamo poglavij/podpoglavij z eno samo stranjo ali manj.

Pri strukturi se moramo tudi odločiti, ali bomo v koren (»root«) poglavja pisali kratek uvod in/ali oris vsebine podpoglavij, kar je sicer zelo priporočljivo, ni pa obvezno:

Poglavje 2
tekst, tekst, tekst, tekst…
  Poglavje 2.1.
 
tekst, tekst, tekst, tekst…

Lahko pa se odločimo, da bo tekst šele v podpoglavju nižjega nivoja, npr. Poglavje 2 spodaj nima svojega (uvodnega) teksta, ampak se tekst začne šele v Poglavju 2.1:

Poglavje 2
  Poglavje 2.1.

  tekst, tekst, tekst, tekst…

V vsakem primeru je pomembno predvsem, da smo konsistentni. Nekoliko bolj primeren in prijazen je prvi način, čeprav je bolj zahteven. Lahko pa se odločimo, da bodo brez vsebine le določeni nivoji (npr. prvi nivo), vsi ostali pa imajo vsebino. Tudi v tem primeru je bistveno predvsem to, da smo dosledni.

2. Posebej pozorni moramo biti na končni formalni izgled diplome. V tem pogledu lahko z zelo malo napora bistveno izboljšamo diplomo. Upoštevati je treba, da zares temeljitih bralcev diploma zelo verjetno ne bo imela, imela pa bo bralce, ki jo bodo preleteli in takoj opazili predvsem naslednje*:

  • tipkarske in jezikovne napake in nerodnosti v besedilu, še posebej v povzetku, ki mora biti brezhiben, pa tudi v uvodu in zaključku (posebej na začetkih, npr. neroden in ne-tekoč začetek, prvi stavek, prvi odstavek);
  • opazno šibek celoten jezik;
  • nestrokoven prevod povzetka v angleščino;
  • neprimerno oblikovane tabele:
    • netočen naslov tabel (ne navaja se, katere enote so v tabeli in po kakšnem kriteriju so prikazane);
    • nepravilno navajanje vira (ali celo brez vira);
    • nerodno ali celo narobe obrnjene tabele (posebej neustrezni odstotki po vrsticah);
    • brez navajanja vsote (npr. 100%, če so %); 
    • brez števila enot;
  • neposredni izvozi tabel iz SPSS z opisi v angleščini (npr. »frequency«) ter prepodrobno navajanje decimalk; načeloma se odstotke  navaja brez decimalk (npr. 90 %), povprečja pa z eno decimalko (npr. 3.4);
  • neprimerno oblikovani grafi:
    • pretiravanje z nepotrebno tri-dimenzionalnostjo izpisov;
    • nekonsistentno raznoliki grafi;
    • netočen naslov;
    • netočni viri;
    • skala na x ali y osi se ne začne z 0; 
    • graf je konceptualno narobe zastavljen (kar lahko preverimo tako, da jih damo na hitro pogledati neki tretji osebi, ki mora graf, če je dober, v trenutku razumeti);
    • izbira strukturnih krogov, kjer bi morali biti strukturni stolpci;
    • navpični strukturni stolpci, kjer so bolj primerni vodoravni;
    • skala, ki ima vizualne razdalje med točkami, ki ne odražajo dejanskih numeričnih razlik (razdalja med 2 in 3 je enaka kot med 3 in 10);
    • neustrezno število kategorij v frekvenčni porazdelitvi (priporoča se 4-8 kategorij);
  • odvečne tabele (tabele s frekvencami za odprte odgovore za zgolj 2 enoti) ali grafi (npr. krog kjer je 100 % odgovorov DA);
  • slike, ki so v resnici tabele;
  • napake pri postavitvi besedila:
    • neenakomerni in drugače neurejeni presledki med besedami (npr. brez presledka za piko);
    • neurejeni prelomi strani (npr. glava slike na drugi strani kot tabela, prelomljena tabela na dveh straneh, naslov v zadnji vrstici strani);
    • nekonsistentno število praznih vrstic pred in za tabelo, sliko oziroma naslovom poglavij in razdelkov;
  • napake pri oštevilčevanju strani, kazala, tabel, slik;
  • nedorečena struktura, kazalo ali reference:
    • napake pri oštevilčevanju poglavij (eno poglavje manjka, oznake v tekstu se ne ujemajo s kazalom);
    • napake pri zaporednem oštevilčevanju slik in tabel (npr. tabele 3 sploh ni, sta pa 2 in 4, ali pa je tabela 3 dvakrat);
    • spisek referenc na koncu se ne ujema z uporabljenimi v tekstu;
  • nekonsistentnosti v poimenovanju pojmov npr. enkrat spletna anketa, drugič internetna anketa;
  • uporaba tujk, prevodov ali kratic brez uvajanja in pojasnila;
  • ne-razvrščanje ključnih besed v povzetku po abecedi.

 

H Jezik in izražanje

Jezik je izjemno pomemben in nemalo diplomantov mora zaradi slabega jezika po zagovoru diplomo še enkrat oddati, kar je nadvse neugodno, saj med drugim povzroča dodatne stroške in niža oceno. Zato je v tem pogledu potrebna posebna skrbnost in priprava.

Bolj kot sam končni format jezika (ki ga lahko reši lektor), je sicer pomemben povezan in tekoč stil pisanja (»flow«), kjer se v toku pripovedi zapiše logično, smiselno in intelektualno domišljeno zaporedje idej, konceptov, argumentov in dejstev. Zapisani tok misli mora med drugim upoštevati naslednje vidike*:

  1. imeti mora jasno rdečo nit in logično zaporedje, vzpostavljeno tako znotraj vsakega stavka in odstavka, kot tudi med odstavki, razdelki in poglavji;
  2. posebej pomembna je zagotoviti tekoč pripovedni lok med poglavji, kjer se priporoča občasno eksplicitno omenjanje, kje v toku pripovedi se nahajamo, oziroma eksplicitno sklicevanje na povezano vsebino, ki je ali pa bo obravnavana v drugih poglavjih;
    • vsi začetki poglavij (oziroma podpoglavij, kjer pač začenjamo tekst) naj imajo nek smiseln uvod oziroma intonacijo, kjer povemo, kaj se bo obravnavalo, in ki se ustrezno navezuje na prejšnja in naslednja poglavja – vse to zagotavlja jasno umeščenost vsakega poglavja (včasih tudi podpoglavja) v celotno zgodbo.
    • podobno poskrbimo na zaključku poglavij (oziroma podpoglavij) za prehod na naslednje poglavje. To se običajno doseže s kratko obnovitvijo snovi, ki je bila predelana in z napovedjo obravnave oziroma prehoda na naslednjo temo.
    • ne sme se zgoditi, da se neko poglavje ali podpoglavje začne na povsem nepovezan način, tudi če je sicer ustrezno umeščeno v celoten tok pripovedi. Če določeno poglavje ali podpoglavje »štrli« iz toka pripovedi, gre za problem strukture (glej podpoglavje V. B) in je to seveda potrebno popraviti. Posebej kritično je naslednje:
  • glede na logiko in vrstni red je določeno poglavje ali  tekst na neustreznem mestu (treba ga je premestiti),
  • glede na siceršnjo gostoto pripovedi, je lahko določen del nesorazmerno preobširen ali prepodroben (treba je bodisi skrčiti bodisi dati v dodatek),
  • glede na siceršnjo gostoto pripovedi, je lahko določen del nesorazmerno gost,, kratek (treba ga je razširiti, dodatno ilustrirati),
  • glede  na nivo obravnave je lahko določen del nerelevanten ali premalo  povezan s celotno vsebino (treba ga je odstraniti ali pa utemeljiti, zakaj je relevanten).
  1. pripoved mora biti na dobrem in razumljivem poljudno strokovnem nivoju, primernem za objavo v nekem strokovnem glasilu oziroma javnem mediju; polega tega mora biti:
    • brez mašil, brez praznih stavkov, neumestnih stavkov in trivialnih navedb,
    • brez splošnih fraz in prekomernega navajanja splošnih dejstev (npr. kako zelo je internet spremenil družbo),
    • brez odvečnega ponavljanja stavkov, misli, dejstev,
    • brez nelogičnih preskokov med temami in konteksti,
    • brez zgrešenih argumentacij, nepotrebnih dokazovanj.
  2. glede samega zapisovanja besedila velja naslednje:
    • v pogledu prvoosebnega pisanja se priporoča znanstvena množina (npr. »ugotovili smo…«) namesto ednine (npr. »ugotovila sem«), saj se s tem izognemo celi vrsti težav. Ni pa seveda narobe, če pišemo v ednini. Vendar v tem primeru posebej pazimo na konsistentnosti avtorskega pisanja in če že uporabljamo prvo osebo ednine, potem ne smemo občasno pisati v prvi osebi množine (in obratno).
    • načeloma ima vsaka zaokrožena misel svoj odstavek, zato je praktično nemogoče  – posebej pri empiričnih nalogah – da bi odstavek obsegal več kot eno stran. Odstavki dajejo »zračnost« tekstu, zato so dobrodošli. Seveda ne gre pretiravati in postavljati vsak stavek (ali več krajših) v poseben odstavek, čeprav je včasih potrebno tudi to. Običajno postavljamo vsaj 3-4 odstavke na stran.
    • za oblikovanja stavkov velja upoštevati naslednja splošna načela pisanja:
      • stavki naj ne bodo predolgi (npr. več kot 50 besed, preveč hierarhičnih podredij) in nerodni (npr. prepogosta uporaba izraza "le-ta").
      • izogibamo se žargonu (vse sporne izraze dajemo v navednice), odvečnim besedam, frazam in izumetničenosti.
      • kjer je le mogoče, pri pisanju uporabljamo sedanji čas.
      • stil naj bo živahen.
      • uporabi opomb pod črto (»footnote«) se izogibamo. Uporabimo jih izjemoma, da pojasnimo kaj res manj pomembnega, ali da damo kak URL link, ki ni tako pomemben, da bi se navajal med viri ali literaturo, vse pomembne zadeve pa raje damo v glavni tekst.
      • če v celotni nalogi uporabljamo določen izraz zelo pogosto, lahko zanj uvedemo tudi kratico in v nadaljevanju uporabljamo le kratico (vključiti pa jo moramo tudi v preglednico »gesla«).

Zagotavljanje dobre strukture in dobrega toka pripovedi je eden najbolj zahtevnih vidikov diplomskega dela. Z njim študent tudi najbolj pokaže in dokaže svojo intelektualno zrelost, saj mora obravnavano problematiko zaobjeti, predelati, jo držati v glavi, analizirati, priti do novih spoznanj, nato pa vse to zapisati na urejen, tekoč in logičen način. Vse to sodi v srčiko intelektualnega dela.

Na točki strukture in toka pripovedi je določena usmeritev s strani mentorja vsekakor nujna. To je pravzaprav tudi njegova osrednja vloga. Nikakor se namreč ne pričakuje, da bo študent povsem sam tematiko spisal tako, da ne bo potreboval prav nobene usmeritve ali popravkov s strani mentorja.

V tem okviru je tudi običajno, da mentor pri svojem odzivu oziroma komentiranju neposredno posega v tekst, predvsem smislu, ki se nanaša na zgornje vidike zapisanega toka misli. (Posega pa lahko tudi redakcijsko oziroma jezikovno, posebej v primeru, če je teh pripomb razmeroma malo).

Nekateri študenti so v tem pogledu bolj zreli in samostojni, nekateri manj. S slednjimi bo seveda imel mentor pač nekoliko več dela, več pripomb, več sestankov, več verzij.

V vsakem primeru mora študent vložiti maksimalne napore, da je tekst, ki ga odda, čim bolje strukturiran, dorečen in tekoč, tako da ne bo brez potrebe obremenjeval mentorja. Zato mora kot prvo  sam že pred vsako oddajo osnutka zadevo predhodno pregledovati po večkrat, jo izboljševati in sam zase izdelati več verzij. Ko študent določen osnutek odda, mora biti z njim zadovoljen, v smislu, da ob dodatnih naporih (npr. še ena verzija) ne bi mogel napisati bistveno bolje.

Dodati velja, da se v pogledu morebitnih strokovnih izrazov temeljito razgledamo po spletu, diplomah, po strokovnih slovarjih in podobnih spletnih mestih. Nekaj primerov in usmeritev za študente družboslovne informatike:

Ko uvajamo v slovenščino angleške pojme – za katere še ni neke povsem znane in dogovorjene slovenske inačice oziroma je izraz nov, se prevaja na več načinov, je kakorkoli drugače neuveljavljen, ali je drugačen od neposrednega prevoda iz angleščine (npr. »satisficing«, »mode effect«, »mixed methods«, »speeding«,...) – potem ob prvi uporabi vedno v oklepaju navedemo angleški izraz, npr. "zaledni (angl. back-end) sistem" ali »zadostovanje (ang. satisficing)«. Navedeno velja tudi za termine, ki so za splošno javnost zelo  strokovni ali specifični, čeprav so morda bili pojasnjeni in obravnavani na predavanjih odgovarjajočega predmeta in termine, ki so pojasnjeni v odgovarjajočih strokovnih slovarjih.

V primeru nejasnosti zadeve pravočasno razčistimo z mentorjem in po potrebi tudi z jezikovnimi strokovnjaki.

Mnogi študenti so v pogledu  izražanja dobro pismeni, neredki pa imajo težave, ki so lahko na treh ravneh:

  1. Težave izražanja misli, formuliranja stavkov in zagotavljanja toka pripovedi.

Obstajajo študenti, sicer izredno redki, ki so (nekako) opravili vse študijske obveznosti, pri pisanju diplome pa se izkaže, da so kritično šibki v sposobnosti  izražanja. Nekateri niso sposobni spisati pol strani povezanega teksta in imajo praktično pri vsakem stavku težave. V bistvu je s tem načeloma postavljena pod vprašaj njihova primernost, da izdelajo diplomo (seveda ni dvoma, da so jo sposobni izdelati, vendar se morajo zavedati, da bodo potrebni z dodatnimi napori).

Na tej točki velja izpostaviti, da obstaja kritična meja, ko se mentorjeva pomoč neha. Z dodatnimi naporom mora  namreč študent svoj del oziroma svoj prispevek za vsako ceno spisati sam, saj mora ob koncu študija mora pokazati samostojno sposobnost pisanja zaokroženega strokovnega teksta.

V takem primeru obstaja nevarnost, da pade na mentorja dodatno breme. Posebej mlajši mentorji na tem mestu nemalokrat naredijo napako in sami formulirajo tekst praktično vsakega stavka, saj obupajo nad študentovo zmožnostjo, da bi upošteval pripombe in zadeve rešil sam. To je seveda dvakrat narobe: potuha za študenta (ki bo v življenju moral pisati ali vzpostaviti ustrezen sistem za pomoč) ter izguba časa za mentorja. Poleg tega je vprašljivo tudi avtorstvo. Od mentorja se namreč ne pričakuje, da bo komentiral in posredoval pri prav vsaki nerodni formulaciji; mentor zgolj opozori na ponavljajoči tip nerodnosti, ki jih mora nato odkriti in odpraviti študent sam.

Na tej točki je treba kot prvo insistirati, da študent vloži dodatne napore in res da od sebe maksimum. Kot prvo velja zato ponoviti, da mora študent zaradi svoje šibke komponente pri izražanju povečati svoj napor. Ko študent določen osnutek odda, mora biti zato jasno, da se je maksimalno potrudil, predhodno izdelal in popravljal vsaj tri verzije in prišel do konca svojega dometa, tako, da bi se ob dodatnih naporih (četrta verzija) zadeva nič ne izboljšala.

Pri tem si lahko študent pomaga tudi s svojim socialnim krogom, kjer je neprecenljivo, da osnutke poglavij bere za študentom še nekdo drug (lahko ne-jezikoslovec) iz študentovega socialnega kroga. Niti ni potrebno, da je bralec strokovnjak področja (še bolje je, da ni, saj je diplomsko delo namenjeno tudi splošni intelektualni javnosti), ampak razumen in kritičen bralec, ki bo zlahka opazil nedoslednosti, ponavljanja, nerodne stavke, protislovne trditve, predvsem pa odsotnost rdeče niti in konsistentnosti. Smiselno je, da je takih preliminarnih bralcev tudi več.

V skrajnem  primeru, če vse to ni učinkoviti, lahko mentor presodi in  na tej osnovi usmeri študenta, da  najame nekoga  (npr. kolega študenta ali pa specializiranega ponudnika te storitve), ki pomaga formulirati tekst. 

*Seveda pa je treba tovrstno pomoč natančno specificirati in jo v diplomi po potrebi navesti, mentor pa mora budno spremljati celoten proces, tako da zagotovi, da je študent še vedno dejansko avtor. Tovrstna pomoč namreč ne sme preseči pomoči, ki bi jo sicer študentu nudil mentor sam. Študent tudi ne sme tovrstne pomoči najeti sam, brez vednosti mentorja. Mentor sproži postopek in ustrezne ukrepe, če ugotovi, da ima študent pomoč, ki posega v njegovo avtorstvo.

  1. Jezikovne težave 

Poleg osnovnega problema, ki se nanaša na zagotavljanje toka pripovedi, ima študent lahko tudi jezikovne težave v smislu nerodnih stavkov (npr. nagnjenost k predolgim in kompliciranim stavkom) in slovnične nepravilnosti (npr. vejice).

Naveden probleme  lahko:

  • reši študent sam, z malo več truda,
  • lahko si pomaga s specializiranimi programi (npr. Besana),
  • lahko pridobi pomoč iz svojega socialnega kroga, kjer je kdo, ki ima voljo in občutek za jezik,
  • lahko pa že v zgodnji fazi pisanja osnutka najame lektorja .

 

Za podrobnosti glede formalnega procesa lektoriranja v fazi zaključevanja diplome, pred oddajo,  glej razdelek V.J spodaj.

*Nekaj standardnih jezikovnih napak, ki se jim je treba izogniti:

  • Ankete ne »rešujemo«, ampak nanje odgovarjamo oziroma jih izpolnjujemo.
  • »Socialna omrežja« so družabna omrežja ali družbena omrežja (odvisno od konteksta, ki se razčisti z mentorjem).
  • Izogibamo se pogovornim izrazom (npr. »situacija«, »debata«), 
  • Nikoli ne začenjamo stavka s številko, npr. z odstotkom.

 

  1. Tipkarske napake 

Nemalokrat se zgodi, da študent odda osnutke, ki ima tipkarske napaka. To je  nepotrebno in tudi  popolnoma nesprejemljivo, saj govori o nevestnosti študenta in nespoštovanju mentorja. Nič ne sme biti oddano, niti prvi delni osnutek, brez upoštevanja črkovalnika (»spell-check«). To je absolutna dolžnost študenta, ki jo mora opraviti preden karkoli odda.

 

I. Formalni proces lektoriranje

Diplomsko delo bo javno na spletu in bo spremljalo diplomanta celo življenje; morebitnih napak se ne da več popravljati. Načeloma je zato smiselno zaradi našega ugleda vsako diplomo lektorirati. Nerodne, okorne ali jezikovno neustrezne formulacije npr. v povzetku diplome bodo na spletu javne in trajne.

Lektoriranje je potrebno tudi zaradi fakultete, ki si ne more privoščiti jezikovno neustreznih diplom, pa tudi mentorja, ki s svojim ugledom jamči, da je diploma vsebinsko in formalno urejena ter tudi jezikovno brezhibna.  O morebitni izjemi, ko lektoriranje ni potrebno, bo presodil mentor, ki bo ocenil, ali morda zadošča, če se lektorira le uvod, povzetek in zaključek. Če je jezik res zelo dober, bo morebitno lektoriranje tudi sicer potekalo zelo hitro in poceni, morda celo v živo v krajši seansi, kjer se podrobneje pregleda le povzetek, uvod in zaključek. Vendar so taki primeri zelo redki.

Dodatna pomembnost lektoriranja izhaja tudi iz nevarnosti, ko mora študent diplomo po zagovoru oziroma oceni razvezati, lektorirati in ponovno oddati. V primeru neustreznega jezika, namreč lahko zahteva (ponovno) lektoriranje.  Tudi v primeru, ko je morda mentor ocenil, da je jezik OK, to namreč še vedno ni popolno zagotovilo, saj imajo lahko člani komisije drugačne poglede na jezik. Da je jezik brezhiben, mora zato zagotoviti strokovno usposobljen lektor.

Ponudb za lektoriranje diplom je ogromno, zato izbira ni težka. Tudi cene so v splošnem nizke, večinoma od 1.0 do 1.5 evra na lektorsko stran, ki pomeni okoli 1500 znakov oziroma 300 besed. Tudi ponudbe izven tega cenovnega okvira niso avtomatično napačne. Glede na  pomembnost gre torej za razmeroma majhen strošek. Kljub temu je potrebna previdnost, saj mrgoli nekvalitetnih lektorjev in je zato smiselno izbrati na osnovi priporočil.

V tem okviru imajo mnogi študenti velike težave z izbiro lektorja in naglici izberejo nekvalitetne in nesorazmerno drage lektorje. Študenti nato v primeru težav (ko mentor ali komisija zavrne jezik) dostavljajo lektorjeva potrdila in račune, kar nima nobenega smisla – treba je pač zagotoviti, da je tekst jezikovno brezhiben.

Nemalokrat se zgodi, da lektor ne pozna strokovnega področja in zato vnaša neustrezne popravke. V družboslovju se to posebej pogosto dogaja pri diplomah s področja informacijsko-komunikacijskih tehnologij, še posebej, če so lektorji npr. upokojeni učitelji slovenščine. Lektorjeve popravke zato skrbno preverimo.

Na osnovi priporočil in referenc je smiselno identificirati kvalitetnega lektorja že v zgodnji fazi procesa, in ne šele, ko je diploma vsebinsko odobrena in se pogosto mudi. Za lektoriranje je torej potrebno planirati oziroma rezervirati čas, saj so dobri lektorji pogosto zasedeni in je treba lektoriranje pri njih napovedati in planirati.

*Lektoriranje je odgovornost študenta in ne profesorja, zato se priporoča v vsakem primeru. Pri tem je treba lektorja izbrati čim bolj zgodaj, na osnovi priporočil, in celoten proces planirati. Iskanje lektorja zadnji hip, je lahko zelo tvegano in brez potrebe stresno. Posebej pomembno je, da vse lektorjeve posege pregledamo in po potrebi popravimo ali preverimo.

 

J. Dolžina

Dolžina diplome se meri v številu strani oziroma, še bolje, v številu besed.

Gre za vidik, ki pravzaprav sodi med dileme, do katerih se velja opredeliti že v fazi priprave (II), ko se odločamo za bolj ali manj ambiciozno oziroma zahtevno diplomo. Na skupno dolžino celotnega teksta nato pazimo tudi v toku celotnega pisanja.

Po drugi strani pa se proti koncu pisanja s tem spet ne obremenjujemo preveč. Dolžina je namreč razmeroma fleksibilna in če proti koncu pisanja npr. ugotavljamo, da bo končni obseg odstopal od zastavljenega, potem tega v primeru, ko bi nenadna sprememba v pisanju (pač zato, ker bi morali radikalno krajšati ali daljšati) izrazito spremenila potek ali celo koncept diplome, raje ne spreminjamo.

Pravilniki pogosto ne določajo podrobneje dolžine diplome dodiplomskega študija, pač pa jo z dodatnimi priporočili pogosto urejajo programi oziroma katedre. FDV npr. predpisuje zgolj format strani (12pt, 1.5 presledka). Pri takem formatu ima v primeru »Times New Roman«, ki ga najbolj priporočamo ena stran običajno okoli 300-350 besed in 1,800-2,200 znakov s presledki, kar je odvisno od narave besedila in razgibanosti teksta (nadnaslovi, podpoglavja, odstavki, citati, naštevanja). Pri tem navedeno število besed oziroma strani ali znakov ne upošteva prilog, aneksov, literature in kazala.

V primeru drugačnih pisav kot Times New Roman je - pri določenem številu besed - strani lahko tudi več (Arial ali Tahoma pomeni povečanje števila strani za  10%, Verdana pa za 20%) ali manj (npr. Ariel Narrow pomeni zmanjšanje števila strani za 10%). V primeru tabel ali grafov je znakov in besed seveda manj; pri preračunavanju je smiselno upoštevati, da en običajen graf ali tabela predstavlja približen ekvivalent 100-200 besed teksta.

Kot rečeno imajo študijski programi lahko svoja priporočila ali določila. Program Družboslovne informatike oziroma #Katedra KDIM ima npr. glede diplom dodiplomskega študija (prva stopnja) naslednje formalno priporočilo:

  • Študenti, ki zaključujejo visokošolski program DI (diploma ima 5 ECTS, torej se pričakuje 150 ur dela) imajo priporočilo Katedre o obsegu diplome do 7.000 besed, kar bi pomenilo – če govorimo o Times New Roman pisavi – okoli 20-25 strani. V realnosti se izkaže, da so navedene omejitve (7,000 besed) več kot minimalne, saj jih presežejo praktično vse diplome. Diplome visokošolskega programa so namreč običajno v razponu 35-45 strani (namesto 20-25 strani) in imajo okoli 10,000 (namesto 7,000) besed.
  • Študenti univerzitetnega programa imajo priporočilo Katedre o obsegu diplome do 10,000 besed (diplomsko delo ima 10 ECTS oziroma 300 ur), kar bi pomenilo 30-35 strani. V realnosti pa so diplome univerzitetnega (bolonjskega) programa  običajno v razponu med 40 in 60 strani (namesto 30-35). Če omenjeni razpon izrazimo s številom besed, to pomeni interval 10,000-20,000 besed (namesto 10,000 besed).

Magistrska dela (bolonjska) so predvidoma nekoliko daljša, saj npr. 24 ECTS pomeni, da se v povprečju pričakuje bistveno več dela, to je 720 ur (okoli tri mesece polnega delovnega časa oziroma okoli pet mesecev po 150 ur), kar pomeni več kot dva- oziroma trikratni obseg dodiplomskega študija. V tem okviru velja dodali, da npr.  FDV pravilnik za drugo stopnjo izrecno priporoča 45-80 strani, kar bi pomenilo 13,500-28,000 besed (katedra KDIM pa v  pogledu magistrske naloge nima nekih svojih priporočil). V realnosti magistrska dela običajno obsegajo okoli 60 strani oziroma okoli 20,000 besed. Nemalokrat se celo približajo znanstvenem magisteriju, za katerega FDV praviloma določa 80-130 strani, kar pomeni 24,000-45,500 besed. Dodajmo, da se za disertacijo pričakuje 160 – 350 strani. 

Če pisanje diplomskega dela ni ambiciozno zastavljeno, vsekakor ni nobene potrebe, da je obsežno – s tem bomo porabili le preveč časa in imeli več stroškov. Če je kljub temu naloga preobsežna, je smiselno izločiti bolj tehnične vsebine v Dodatek/Priloge (»Appendix«), tako da sama diploma (brez kazala, literature in prilog) ne preseže skrajnih predpisanih mej.

Seveda so lahko diplome tudi krajše (npr. če gre za izdelavo računalniškega programa) ali daljše, če se želi študent izrecno poglobiti, posebej če ima empirični oziroma teoretski del posebnosti, ki to zahtevajo. V vsakem primeru je končna odločitev odvisna od mentorja in tudi vse navedene minimalne oziroma maksimalne meje so zgolj orientacijsko priporočilo. Preseganje predpisanega oziroma priporočenega obsega zato formalno ni nikakršen problem, dokler se mentor s tem strinja, zato se z dolžino v formalnem smislu ne gre obremenjevati. Kot rečeno, pa z dolžino narašča obseg potrebnega dela in tudi stroški (lektoriranje, tisk), zato je treba pretehtati smiselnost pisanja obsežnejših diplom.

 

K. Odličnost

Povzemimo še, kaj točno so FDV kriteriji kvalitete diplomskega dela, kar na zagovoru komisija upošteva tudi pri oceni in predvsem pri morebitnem predlogu za Prešernovo nagrado. Pravilnik FDV navaja naslednje komponente odličnosti:

  1. jasnost opredelitve raziskovalnega problema in metodološkega pristopa;
  2. znanstvena odličnost ali uporabna vrednost;
  3. širina in poglobljenost teoretske zasnove nalog;
  4. metodološka korektnost;
  5. poznavanje domače in tuje literature ter doslednost pri njenem navajanju;
  6. razčlenjevalna temeljitost;
  7. samostojnost, prodornost, izvirnost, ustvarjalnost in odmevnost naloge (morebitna objava);
  8. oblikovanje besedila in jezikovna kultura.

Dodati velja, da bi morala -  ne glede na ambicije - k temu seveda stremeti prav vsaka diploma. Vseh osem komponent bi moralo biti čim bolj kvalitetnih.

 

VI. ODDAJA NALOGE

Ko spišemo nalogo do konca, nastopi nekaj bistvenih korakov:

1) Pred dokončno oddajo še enkrat preverimo vse vidike v poglavju V (Vsebina in format), vsekakor pa vsaj tiste, ki so označene z zvezdico. Študenti na tej točki pogosto hitijo in ne preverijo niti uradnega FDV spiska napak pri formatu diplomskega dela (glej #Najpogostejše napake pri urejanju diplomskega dela). Posledica je nepotrebno izgubljen čas zaradi dodatnega popravljanja in večkratne oddajanja v tehnični pregled.

Priporočljivo je tudi, da mentor potrdi oblikovno dokončno in jezikovno pregledano diplomo, čeprav je v praksi lahko včasih tudi obratno: mentor nalogo vsebinsko odobri, nato pa zaupa in prepusti študentu, da poskrbi za lektoriranje in dokončno formalno obliko. S tem se celoten proces poenostavi za študenta in profesorja, saj odpade še ena interakcija. Izkušnja sicer je, da študent to zaupanje nemalokrat zlorabi za to pogosto ne poskrbi dovolj kvalitetno, resda bolj nehote, zaradi nerazumevanja, kot pa namenoma.

2) Ko mentor nalogo dokončno potrdi in je tudi lektorirana, študent končno verzijo (a) natisne in (b) odnese v službo za dodiplomski študij (referat) na tehnični pregled; ob tem seveda tudi popravi pripombe, ki jih tam podajo, ter (c) požene preverjanje navajanja virov v Turnitin-u. Koristno je tudi, da pred oddajo diplomskega dela v tehnični pregled preverimo zadeve s kolegi, ki so imeli nedavno tovrstno izkušnjo, ali pa če obstaja, preverimo spisek najpogostejših napak (npr. na FDV se nahaja tukaj: #"Najpogostejše napake pri urejanju diplomskega dela"). Po vsem tem študent (d) izpolni #obrazec o oddaji in ga prinese mentorju v dopolnitev - mentor ob tem poda predloge za člane komisije ter predlog za datum zagovora. Obrazec sicer lahko damo delno izpolniti oziroma podpisati mentorju že takrat, ko odobri zadevo, in ne šele, ko je diploma dokončno izoblikovana, odobrena z vidika tehničnega pregleda, obdelana v Turnitin in lektorirana. S tem se po drugi strani izognemo še eni dodatni interakciji z mentorjem (ki se lahko zavleče), dodatnemu obisku na fakulteti in s tem povezani izgubi časa, še posebej, ker mora obrazec v določenih primerih za mentorjem podpisati še predstojnik katedre. Seveda pa taka poenostavitev prinaša določeno  tveganje, da bo študent izneveril zaupanje profesorja in dogovorjenih vidikov ne bo ustrezno uredil. Odločitev o tem je vsekakor na strani mentorja in je odvisna od resnosti študenta in zaupanja mentorja, ki pa  kljub temu na zagovoru še vedno lahko zahteva dopolnitve.

3) Ko je vse zgornje (lektoriranje, tehnični pregled, podpisan formular) urejeno, študent odda dokončno nalogo v referat, in to na uradno predpisan način (tiskana in digitalna oblika), skupaj z izpolnjenim #obrazcem o oddaji. Datum zagovora nato uskladi referat, ki nato obvesti študenta o uri in dnevu zagovora. V primeru, ko ni zagovora, mora študent počakati, da komisija nalogo pregleda in oceni, nakar ga referat obvesti o uspešnem zagovoru in oceni. Smiselno je, da z mentorjem –  seveda, če je mentor v tem pogledu kooperativen – predhodno dorečeta okvirni datum in tudi sestavo komisije, ki jo nato prodekan običajno avtomatično potrdi (zelo redko se še kaj spremeni).

 

 VII. ZAKLJUČEK OZIROMA ZAGOVOR

Nekateri študijski programi imajo zagovor z dvo- ali tri-člansko komisijo, pri nekaterih pa diplomo ocenita zgolj dva predavatelja, brez formalnega zagovora.  Če se njihova ocena močno razlikuje, je običajno potreben še tretji.

V primeru določenih pripomb, lahko ocenjevalci študenta na tej točki pozovejo, da v določenem roku zadeve popravi in nalogo odda še enkrat. S tem se zaključevanje seveda pomembno zamakne in nastanejo dodatne tehnične sitnosti. Taki primeri so sicer zelo redki, se pa dogajajo. Gre večinoma za štiri primere:

  • Če diploma ni bila dobro napisana, ker ji mentor iz nekih razlogov -  npr. pritisk s strani študenta po naglici, spregledanje pomembnih vidikov, manjša (napaka ali spregled) ali hujša (zavestno minimiziranje časa za delo z diplomantom) malomarnost mentorja, izčrpanost mentorja zaradi izjemne nesamostojnosti študenta, kar je zahtevala zelo veliko dela -  diplomi ni posvetil dovolj pozornosti, potem to lahko kak ocenjevalec izpostavi in zahteva popravek. V tem primeru gre seveda za odgovornost mentorja, ki za navedene  pomanjkljivosti niti ne more imeti pravega opravičila.
  • Če študent nenadoma (prepozno) ugotovi, da se mu zelo mudi – tipičen primer je situacija, ko je zelo pomembno ujeti določen datum oddaje – in mentor na tudi to pristane, potem mentor lahko zaradi časovne stiske zavestno pusti nekatere pripombe in popravke za to fazo zaključevanja.
  • Zgodi se tudi lahko, da mentor (ali ocenjevalec) pri sicer zelo dobri in ustrezni diplomi naknadno najde neko nesprejemljivo pomanjkljivost, ki jo je potrebno odpraviti (npr. lektoriranja, posamična zelo specifična jezikovna napaka, večja napaka v neki referenci, tehnična napaka pri izpisu).
  • Lahko se tudi zgodi, da študent po odobritvi s strani mentorja ni odpravil dogovorjenih napak, za katere je mentor zaupal, da jih bo.

S pravilnim načrtovanjem in delom se študent (skoraj vsem) zgornjim neprijetnostim seveda lahko izogne.

 

A. Potek zagovora

V primeru zagovora je potek okvirno naslednji:

  • Kandidat in publika se uvodoma odstranijo, da se komisija najprej pogovori o morebitnih problemih ali predhodnih vtisih (ta del se lahko izjemoma tudi preskoči, ampak le, če komisija to izrecno dovoli).
  • Vsi stojijo, medtem ko predsednik komisije prebere osnovne informacije.
  • Vsi sedejo, nakar predsednik komisije razloži potek zagovora. Mentor prebere svoje poročilo.
  • Sledi predstavitev kandidata, pri tem se upošteva naslednje (podrobna priporočila za predstavitev so tukaj>>):
    • Študent naj se omeji na dobrih 5 minut (!), kar ni lahko in zahteva posebno disciplino. Predvsem je treba za to imeti le cca 5 (in ne 10, 15, 20 ali 30) PPT prosojnic. V vsakem primeru bo predstavitev daljša, ker bo morda zastavljeno tudi kakšno sprotno podvprašanje, tako da gre vse skupaj proti 10 minutam, ki so predvidene v pravilniku. V tem pogledu je treba strogo upoštevati morebitna dodatna navodila mentorja.
    • Nikakor pa ne velja prekoračiti 10 minut (!). Doma je zato smiselno vaditi »timing« (zaželeno pred občinstvom) in testirati dolžino govora. Domači »timing« naj bo cca 5 minut.
    • Druge priprave za zagovor niso potrebne. Za zagovor se v vsakem primeru ne da pripraviti in nekaj dni pred zagovorom se z njim ni treba obremenjevati. Glavno je, da smo čim bolj sproščeni, kar bomo dosegli, če točno razumemo, za kaj gre pri zagovoru: za prijetno družabno formalnost ob zaključku študija in za mali test preverjanja lastne iznajdljivosti in zrelosti.
    • Upoštevati velja tudi splošna načela predstavitev: odločitev o pristopu (poanta na začetku, sledi razlaga ali princip zgodbe: postopno se bližamo glavni poanti). Upoštevamo tudi strukturiranje snovi, posebej osnovno razdelitev na uvod, jedro in zaključek. Poskrbimo za rdečo nit. Priporočljivo se je na koncu vrniti na uvodni stavek ali misel. Upoštevati velja še naslednje:
  • Prosojnice ali PPT sploh niso nujne, lahko seveda izboljšajo vtis in olajšajo predstavitev; res pa je, da so postale nekakšen standard. Prav tako nekoliko pomagajo razelektriti pozornost, ki je sicer usmerjena na diplomanta.
  • V dveh do treh minutah lahko študent pove jasno in razločno (!) osnovni problem ter glavno ugotovitev, nato pa je priporočljivo, da doda tudi nekaj, česar morda ni vključil v diplomo, je pa vseeno zanimivo. Dobro je dodati še kakšno informacijo o poteku in nastanku diplome, npr. kak poseben motiv za ukvarjanje s to temo in podobno. Doda se lahko tudi kako novo misel, kak naknadni, nov pogled, širši vpogled, ki ga v diplomi ni zapisanega. Če takih idej ni, je tudi v redu – v takem primeru se pač povzame uvod in zaključek ter pokomentira kako najpomembnejšo tabelo ali sliko.
  • Nikakor se ne sme preveč ponavljati kazala in celotne zgodbe iz diplome – komisija je to prebrala (!) in ne vidi rada, da nekdo na široko ponavlja alineje iz svoje diplome.
  • Po predstavitvi komisija postavlja vprašanja:
    • Študent vprašanja posluša pozorno. Če je kaj nejasno, lahko takoj vpraša in pokaže svojo kompetentnost. 
    • Vseh cca 3-9 vprašanj si sproti zapiše (!). Glede morebitnega odmora, do katerega ima študent pravico, se vnaprej dogovori z mentorjem. Nekateri mentorji odmora izrecno ne želijo, saj so zelo zaposleni (študent jim lahko ugodi, lahko pa tudi ne, če čuti, da potrebuje čas za razmislek). Na vprašanja se odgovarja po vrsti (včasih se sorodna vprašanja lahko združi). Če komisija izrecno dovoli ali si zaželi, pa lahko študent na vprašanja odgovarja tudi kar zaporedno (vprašanje - odgovor), kar je v bistvu bolj učinkovito.
    • V splošnem vprašanja največkrat ciljajo na širši pogled na zadevo (najrajši v povezavi s področja profesorja, ki vprašanje postavlja). Nemalokrat pa se vprašanja nanašajo tudi na kakšno dodatno pojasnilo ali šibko točko iz diplome. Smiselno je malo pogledati bibliografijo profesorjev v komisiji. Če je kateri od članov komisije na področju diplome napisal kaj relevantnega, v diplomi pa to ni omenjeno ali pa je omenjeno pomanjkljivo, potem so možne določene težave. Nekateri so namreč zelo občutljivi na ne-navajanje njihovega dela in je to sploh prva stvar, ki jo v diplomi pogledajo (ali so citirani ali ne).
    • V nobenem primeru pa se na vprašanja ne moremo pripraviti vnaprej, ker so povsem nepredvidljiva, zato se s tem ni potrebno obremenjevati.
    • Odgovarja se čim krajše in koncizno. Poleg pravega odgovora se od študenta pričakuje, da pri tem pokažete izobrazbo, širino in iznajdljivost. Prav to pa je tudi bistvo zagovora.
  • Komisija nato ostane sama v prostoru in oceni nalogo, nakar spet pokliče kandidata in publiko ter razglasi rezultat in ga tudi pojasni (takrat vsi stojijo).
  • Diplomant gre v študentski referat, kjer lahko takoj dobi začasno potrdilo, ki ima polno veljavnost. Sama slovesna izročitev listine sledi običajno šele čez nekaj  mesecev. Pred zagovorom je dobro še enkrat prebrati tudi pravilnik FDV, kjer je predstavljen potek zagovora.

 

B. Odnos in drža

Sama seansa zagovora diplome sodi med značilnejše dogodke v življenju. Običajno si namreč študent zagovor na diplomi razločno zapomni za celo življenje. Zato velja pri tem upoštevati naslednje:

  • Vsaka trema na zagovoru je povsem odveč, ker ne more iti nič narobe. To ni izpit. Še nihče ni padel na zagovoru. V zgodovini univerze morda obstaja tudi kak tak primer, vendar je verjetnost za to tako majhna, da zanjo ni treba skrbeti, saj je bistveno manjša od verjetnosti, da npr. na  poti domov doživimo prometne nesreče (kar pa nas ne skrbi). Kakršnakoli trema je komisiji v bistvu precej nerazumljiva in odveč.
  • Še bolj pa se je seveda treba izogniti drugi skrajnosti – omalovaževanju pomena diplome, preziranju formalizmov in podcenjevanju komisije.
  • Komisija mora čutiti, da zadevo razumete kot zanimiv, pomemben in slovesen družaben dogodek. Vsekakor upoštevajte, da je komisija v splošnem dobrohotna, dobronamerna in vam želi uspeh.
  • Nekateri člani so lahko včasih (vendar zelo redko) v svojih vprašanjih agresivni, nezadovoljni, vrtajoči in zahtevni – vendar je to običajno le igra za popestritev in preverjanje, koliko je kandidat zmožen ostati priseben, odgovarjati trezno in se ne zmesti. Pri ocenjevanju so taki člani komisije največkrat še posebej naklonjeni visoki oceni.
  • Pogosto se komisiji tudi zelo mudi, saj so zelo zaposleni ljudje. V takem primeru je še posebej smiselno, da je študent kratek. Komisija prav tako ne želi zapletov – radi bi izvedeli, kaj je novega, sprožili malce intelektualne debate in malo pokramljali.
  • Sama ocena diplomske naloge je precej nepomembna za kariero (razen v nekaterih redkih primerih podiplomskih študentov). Kvalitetna diploma je kljub temu pomembna zaradi morebitnih priporočil ter zaradi dejstva, da se jo objavi na internetu in si jo lahko kdorkoli kadarkoli podrobno ogleda za časa cele delovne kariere diplomanta.
  • Celotna drža naj bo nekoliko svečana, akademska, pazimo, da smo vseskozi spoštljivi, prisebni in nadvse vljudni; ni odveč tudi kak bolj formalen nagovor (npr. "Spoštovana komisija...").

 

C. Družabnost po zagovoru

Člane komisije novopečeni diplomanti po razglasitvi včasih vabijo na pijačo, je pa res, da profesorji za to praviloma nimajo časa in so že sam zagovor s težavo in tesno umestili v svoj natrpani delovnik.

Poleg tega mnogim ne odgovarja posedati v hrupnem študentskem baru v pritličju fakultete.

Za kratek pogovor in kramljanje – če si tega res želimo – je lahko učinkovit tudi majhen pogrinjek kar na mestu samem; na to profesorji skoraj vedno pristanejo vsaj v minimalnem obsegu. Res pa je, da je to treba organizirati, še posebej zato, ker so v takem primeru lahko težave s prostorom,

Če bi jih res radi povabili:

  • je treba komisijo o tem obvestiti vnaprej, bodisi osebno, pisno ali po e-pošti, da si vzamejo še npr. 15 ali 30 minut časa; dobro je njihov odziv pridobiti vnaprej;
  • izbrati najbolj miren lokal (razen če je poletje in so zunaj mize) oziroma nek drug prostor. Za diplomo je namreč pogosto rezerviranih le 60 minut, zato je priporočljivo vnaprej natančno preveriti in po potrebi prostor rezervirati.

Dodati velja, da so v tem pogledu med fakultetami velike razlike. Na množičnih (družboslovnih) fakultetah postaja to vse bolj neobičajno, med tem ko je lahko na manjših fakultetah to še vedno pravilo.

 

D. Publika

Diplomant lahko pripelje neomejeno število poslušalcev; ti lahko pridejo tudi sami od sebe. Lahko pridejo kolegi, prijatelji, partner, pa tudi starši (posebej, če je od absolventskega statusa minilo več let ali desetletij), včasih tudi bratje, sestre, celo stari starši in tete... Glede tega ni omejitve in komisije to ne moti, niti nanjo ne vpliva (kljub vsemu se ne da izogniti učinku, da je pred veliko publiko komisija bolj blagohotna). V splošnem se opaža, da je z leti občinstva vedno manj; v večini primerov ga pravzaprav ni, vsaj na družboslovju, kjer statistično gledano prevladujejo zagovori brez vsakega občinstva, čeprav občasno še vedno pride nekaj poslušalcev. Velike sorodstvene oziroma kolegialne prisotnosti se običajno zgodijo v primeru, ko je študent diplomiral šele po res dolgi odsotnosti (npr. 10 ali 20 letih) in je diploma postala družinski projekt oziroma travma. Kot rečeno pa je na nekaterih fakultetah lahko npr. prisotnost staršev običajna ali celo pričakovana.

 

E. Darila

Če se je mentor res izkazal in študentu izrecno veliko pomagal pri delu, posebej v primeru posebnih okoliščin (npr. časovne stiske), se študenti včasih odločijo za manjše darilo (npr. buteljka, čokolada), ki ga izročijo po zagovoru. Profesorji imajo tako gesto radi, seveda če je iskrena in brez preračunljivosti. Tudi ta gesta postaja dandanes vse bolj redka in je praktično že skoraj povsem izumrla, zato se je od diplomanta vsekakor ne pričakuje.

 

VIII. PO DIPLOMIRANJU

Po zagovoru oziroma po pozitivno ocenjenem diplomskem delu lahko običajno prevzamemo začasno potrdilo, s katerim uveljavljamo svoje pravice (nadaljevanje študija, prijava na razpise, potrdilo za službo ipd.) in razveselimo delodajalce oziroma sorodstvo.

Prijatelje in sorodstvo lahko nato dodatno razveselimo še z udeležbo na uradni podelitvi listin. Formalno se namreč podelitev diplomske listine izvede na posebni svečani prireditvi s kulturnim programom, kjer FDV nekajkrat letno listine podeljuje večjemu številu diplomantov. Vemo, da je to v tujini pogosto zelo velik in zelo poseben družinski ritual z obilo fotografiranja in počasi se to seli tudi k nam. Starši se tega običajno močno razveselijo.

Zelo pomembno je tudi, da se v naknadni anketi, ki jo prejmemo po diplomi, vpišemo v alumni klub FDV in sodelujemo v evalvacijskih anketah. Nadaljnje mreženje s profesorji in kolegi je namreč lahko v karieri izjemno koristno.

Potrudimo se lahko tudi za dodatno promocijo naše naloge, če smo nanjo ponosni. Na voljo je več strategij (SEO, LinkedIn, spletne objave, forumske animacije, družabna omrežja, relevantna spletna mesta, blog, neposredno posredovanje,…). Dandanes se namreč veliko stikov, poslov, ponudb, iniciativ ipd. zgodi na osnovi spletnih informacij. Če smo torej izdelali kvalitetno diplomo je škoda, da se ne disseminira, še posebej, ker bo na spletu tako ali tako dostopna celo naše življenje.

Če nas področje še naprej zanima, smo lahko v tem pogledu dodatno proaktivni: že v diplomsko delo dodamo naš kontakt, ohranimo stike z mentorjem, nadaljujemo s spletnimi odzivi ipd. Predvsem pa lahko na tem področju nadaljujemo tudi s formalnim izobraževanjem (magisterij, doktorat).

Ambiciozni študenti lahko v primeru empirične raziskave podatke in njihov opis shranijo v kak javen repozitorij podatkovnih arhivov (npr. http://dataverse.org/). S tem je zelo malo dela, doseže pa se trajna hramba (kar zadošča tudi naprednim etičnim in metodološkim standardom), globalen doseg (in globalna destinacija), hkrati pa se pokaže tudi zrelost, naprednost in moderno razumevanje intelektualne produkcije.

V še bolj ambicioznih primerih lahko naše delo objavimo kot članek v znanstveni, strokovni ali poljudni obliki, ali pa zgolj kot spletni zapis. Pogosto nam to vzame zelo malo napora, hkrati pa lahko pomembno pripomore k spletni promociji našega profila. Posebej primerna je objava v katerem od spletnih žurnalov ali spletnih repozitorijev (z recenzijo ali brez), kjer nato lahko tudi spremljamo obiskanost, prenose in odzive.

Razumljiva je tudi drža, da študent zaradi osebnih okoliščin po zagovoru noče z diplomo (in s študijem, fakulteto, določenimi življenjskim obdobjem ipd.) imeti ničesar več, bodisi začasno bodisi celo trajno. Seveda pa v primeru sistematično organizirane gradnje osebne kariere oziroma svojega portfolija znanj oziroma področij to ni posebej zrelo in smiselno.

 

 


 

 

 

Članek je prebralo 460 obiskovalcev

Komentarji