Umberto Eco je eden najbolj odmevnih sodobnih pisateljev in mislecev. Poleg tega pa je bil tudi profesor. V tem okviru je že leta 1977 objavil "Kako napišemo diplomsko nalogo" in ga 1985 ponatisnil. Pri tem ga je vodil osnovni motiv, da študentom ne bi znova in znova razlagal ključnih zadev v zvezi s pisanjem diplome.

Knjiga je izšla tudi v slovenskem prevodu leta 2003 pri založbi Vale-Novak.

Pri primerjavah z današnjimi diplomami v Sloveniji velja upoštevati določene razlike v časovnem obdobju in odgovarjajočem izobraževalnem sistemu v Italiji. V grobem ima avtor v mislih predvsem obsežnejšo diplomsko delo, ki je na nivoju bolonjskega magisterija in se po obsegu in zahtevnosti celo nekoliko bliža prejšnjemu znanstvenemu magisteriju. Kljub temu velja številna priporočila smiselno upoštevati.

V nadaljevanju je nekaj zanimivejših priporočil tega žlahtnega avtorja.

Osnovni napotek

"Nalogo morate doživljati kot izziv, pri katerem ste izzivalec vi sami."  Umberto Eco (str. 260)

Zakaj je pisanje diplome pogosto travmatično?

Študent se je moral doslej predvsem učiti, obnavaljati in zagovarjati ideje drugih avtorjev, zdaj pa je prvič soočen z večjim lastnim avtorskim izzivom. Pri tem se zaveda, da je v primerjavi z avtorji, ki jih je je bral in študiral, zmožen le skromnega prispevka.

Kakšne spremembe prinaša za pisanje diplome računanik?

Postopek pisanja se je revolucionarno spremeni. Predvsem se je pojavila opcija neskončnega popravljanja in dopolnjevanja. Hkrati s tem pa tudi namesto pisanje elementov, idej oziroma koščkov na listke ipd., imamo zdaj zmogljiva informacijska orodja.

Kljub temu pa moramo - in to se ni spremenilo - za večje delo še vedno imeti celotno idejo in strukturo najprej v glavi.

Vloga preteklih in sedanjih krivic

Mnogim študentom so se pri študiju in v življenju dogodile večje krivice. Morda se niso mogli vpisati v želeno smer, ali pa jih je kak profesor pri predmetu po krivici ocenil negativno. Nekateri so nad študijem razočarani, drugi so revni, tretji morajo ob študiju veliko delati, nekateri se slabše znajdejo.

Kljub temu vsemu je diplomsko delo novo poglavje. Lahko napišemo dostojno diplomo. Lahko celo znova dobimo nek pozitiven občutek glede stroke in študija.

Kakšna pisma dobiva Umberto Eco v zvezi s svojo knjigo o diplomskem delu?

Najpogostejša vprašanja v pismih študentov, ki jih dobiva na osnovi svoje knjige, so večinoma tipa: "Ali bi lahko dobil bibliografijo za določeno področje".

Avtor odgovarja, da ni čarodej, da je hotel s knjigo predsvem podučiti samostojno delo, da pa izčrpna bibliografija in pregled sekundarnih virov  sicer zahteva več kot mesec dela in zaključuje: "Tudi če bi imel na voljo toliko časa, prisežem, da bi ga znal bolje uporabiti".

Koliko časa potrebujemo za diplomsko delo?

Ne več kot tri leta in ne manj kot  šest mesecev. Seveda pa to ne pomeni, da ves ta čas polno delamo na diplomi.

Če v treh letih ne spišemo naloge, to pomeni:

  • da smo izbrali napačno temo, ki nas ne veseli ali presega naše moči,
  • da nismo nikoli zadovoljni in ne znamo postaviti okvira, kjer nehamo,
  • da se je začela živčnost, odložimo-se lotimo-odložimo, itd.

Meja manj kot šest mesecev pa pomeni mejo, ker neizkušenemu piscu v krajšem času ni mogoče spisati cca 60 strani (oziroma 60+) koherentnega teksta.

Za poglobljeno diplomsko delo pa je optimalno, da ga izberemo že v drugem ali tretjem letniku in imamo na voljo tri poletja.

Ali lahko napišemo diplomo v šestih mesecih?

Tudi v šestih mesecih je mogoče spisati spodobno diplomo, vendar le:

  • če je tema dovolj omejena, da ni preširoka;
  • če je dovolj sodobna (kjer ni treba zbirati literaturo do Grkov) ;
  • če so gradiva dovolj enostavno dostopna.

Sicer pa je v splošnem potrebno več časa.

Kaj je diplomska naloga in zakaj jo je treba napisati?

Diplomska naloga je pisni izdelek v katerem študent obravnava določeno vprašanje, ki zadeva študijsko smer, na kateri bi rad diplomiral. Univerzitetna diploma v svojih različnih oblikah pomeni, da lahko začnemo opravljati svoj poklic.
Raziskava o izbrani temi mora o tem predmetu povedati kaj, česar ni še nihče povedal, oziroma iz drugačnega zornega kota pogledati na tisto, kar je že bilo povedano.

Kaj pomeni napisati diplomsko nalogo?

Napisati diplomsko delo pomeni:

-         izbrati natančno določeno temo;
-         zbrati gradivo s to temo;
-         to gradivo urediti;
-         preučiti temo neposredno na podlagi zbranega gradiva;
-         povezati vsa prejšnja razmišljanja v skladno celoto;
-         izdelek oblikovati tako da bo bralec razumel, kaj smo hoteli povedati, in bo lahko ob primerni priložnosti znova uporabil to gradivo in se sam lotil te teme.

Pravila za izbiro teme

Štiri pravila za izbiro teme:
-         tema naj ustreza kandidatovim zanimanjem (lahko je povezana z vrsto izpitov, ki jih je opravil, s tistim, kar je prebral, z njegovim političnim, kulturnim ali verskim življenjem);
-        
viri, iz katerih bo črpal, morajo biti obvladljivi, se pravi, kandidatu morajo biti dostopni glede na njegovo kulturno obzorje;
-        
metodološki okvir raziskave mora biti primeren glede na kandidatovo izkušenost.

Pri vsem tem je pomembna tudi izbira mentorja.

Štiri pravila za izbiro teme:
-         tema naj ustreza kandidatovim zanimanjem (lahko je povezana z vrsto izpitov, ki jih je opravil, s tistim, kar je prebral, z njegovim političnim, kulturnim ali verskim življenjem);
-        
viri, iz katerih bo črpal, morajo biti obvladljivi, se pravi, kandidatu morajo biti dostopni glede na njegovo kulturno obzorje;
-        
metodološki okvir raziskave mora biti primeren glede na kandidatovo izkušenost.

Pri vsem tem je pomembna tudi izbira mentorja.

Monografska ali pregledna diplomska naloga?

Umberto Eco daje prednost monografski nalogi pred pregledno zaradi temeljnega načela: čim bolj bomo zamejili področje, tem boljše in manj tvegano bo naše delo. Pravi tudi, da je bolje, da naloga spominja na esej kot na zgodovino ali enciklopedijo.

Kako se izognemo temu, da bi nas mentor izkoriščal?

Ko mentorji predlagajo teme, lahko upoštevajo dve različni merili. Predlagajo lahko temo, ki jo zelo dobro poznajo in pri kateri lahko svojega »gojenca« zlahka spremljajo ali pa temo, o kateri ne vedo dovolj in bi radi izvedeli kaj več.

Lahko se zgodi, da mentor dela obsežno raziskavo in diplomante uporabi kot člane delovne skupine.

Vsem neprijetnostim, ki se lahko zgodijo v zvezi z izbiro mentorja, se izognemo tako, da se pozanimate o mentorju od kolegov in študentov, ki so pri njem že diplomirali ali pišejo diplomsko nalogo. Tako se prepričate, da je mentor pravšnji za pomoč pri izbrani temi za diplomsko nalogo, ob enem pa tudi da vas ne bo izkorščal.

Raziskovanje gradiva

Ne smemo zanemariti razlike med viri in strokovno literaturo. V strokovni literaturi so pogosto odlomki iz vaših virov, toda to so viri iz druge roke.

Navadno se za temo odločimo, če vemo, da bomo prišli do virov, pri tem pa moramo vedeti:

  • kje jih lahko dobimo;
  • ali so dovolj dostopni;
  • ali so obvladljivi.

Edino, česar ne smete narediti, je, navajati vir iz druge roke tako, da bi se zdelo, da ste brali izvirnik. Čeprav lahko določene podatke, kot je rojstvo in smrt Napoleona navajamo iz sekundarnih virov kot so zgodovinske knjige.

Moramo knjige res brati in v kakšnem zaporedju?

Najpametnejši odgovor se mi zdi tale: takoj se lotite dveh ali treh bolj strokovnih besedil, da boste dobili predstavo o kontekstu, v katerem se gibljete; nato se neposredno soočite z izvirnim avtorjem in poskušajte razumeti, kaj pravi, potem preverite preostalo strokovno literaturo. Na koncu znova preučite avtorja v luči na novo pridobljenih pogledov. Vendar je to zelo teoretičen nasvet.

Pri nalogi o knjigah uporabljamo dve vrsti knjig: knjige, o katerih pišemo, in knjige, s katerimi si pomagamo pri pisanju. Besedila moramo razlikovati od strokovne literature.

Delovni načrt

Ena prvih stvari, ki jih moramo narediti, še preden začnemo pisati diplomsko nalog, je napiati naslov, uvod in stvarno kazalo. Če takoj razgrnemo kazalo kot delovno hipotezo, lahko takoj določimo okvir naloge. Še bolje je, če je kazalo povzetek, v katerem je za vsako poglavje napisana kratka obnova. Tako boste sproti vedeli kaj bi radi. 

POZOR: dokler niste sposobni napisati kazala ali uvoda, ne boste nikoli povsem prepričani, ali je to res vaša diplomska naloga. Če ne znate napisati predgovora, pomeni, da še nimate jasne predstave o tem, kako začeti.

Uvod napišemo zato, da je videti, kaj je središče in kaj obrobje naloge. Kazalo določa, kakšna bo logična razdelitev naloge v poglavja, razdelek in podrazdelke. Ureditev kazala mora odslikavati ureditev besedila tudi prostorsko.

Pogosto v nalogi govorimo, o čemer smo že govorili, takrat uporabimo navzkiržno oziroma interno povezavo. Interna povezava je namenjena temu, da nam ni treba prevečkrat ponavljati istih stvari, in pripomore k povezanosti naloge.

Komu pišemo?

Denimo, da je diplomska naloga delo, ki je zardi posebnih okoliščin namenjeno le mentorju ali somentorju, toda brali naj bi jo tudi drugi, tudi znanstveniki, ki se ne ukvarjajo neposredno s to disciplino.

V nalogi je potrebno definirati pojme, ki jih uporabljamo, razen če gre za temeljne in splošno sprejete strokovne izraze določene discipline in zato o njih ni treba več razpravljati.

Pišemo za bralce in ne za mentorje.

Kako pišemo?

Napišite vse, kar vam pade na pamet, vendar le v prvem osnutku. Kasneje se znebite delov v oklepajih in ekskurzov ter jih dajte v opombe in dodatek. Namen naloge je dokazati hipotezo, ki ste jo izdelali na začetku.

Retorične figure lahko uporabljamo ali tudi ne. Slednjih vam ni treba pojasnjevat, saj z uporabo nakazujete, da jo bo bralec razumel.

Vselej definirajte izraz preden ga vpeljete. Če ga ne znate definirati, se mu izognite.

Uporabljati izraze jaz ali mi? Pisanje je družabno dejanje, pišem, da boste vi, ki berete sprejeli, kar vam ponujam. Največ kar lahko naredim je, da se izognete zasebnim zaimkom in se zatečete k neosebnim izrazom, kot so: »iz tega sledi, kakor rečeno, kakor je vidno iz besedila« itn.

Čemu so namenjene opombe?

Opombe uporabljamo,

  1. da označimo vir navedkov;
  2. da temo, o kateri razpravljamo v besedilu, podpremo z drugimi bibliografskimi podatki;
  3. za zunanja in notranja napotila;
  4. za navedke, s katerimi podkrepimo našo razpravo;
  5. da dopolnimo trditve, ki smo jih postavili v besedilu;
  6. če želimo popraviti trditve v besedilu;
  7. da kak navedek napisan v tujem jeziku opremimo s prevodom.