PRIPOROČILA ZA DIPLOMSKO DELO (PDF)

 

Proces diplomiranja je v osnovi zelo enostaven, vendar le, če se ga dobro načrtuje. Zaradi neustreznega načrtovanja veliko študentov bodisi porabi za ta proces bistveno preveč časa bodisi so njihove diplome slabše kakovosti, kot bi lahko bile pri istih resursih ob ustreznejšem planiranju in boljši organizaciji. Poleg tega precej študentov sploh ne diplomira, čeprav so opravili (skoraj) vse izpite, kar še posebej velja za drugo stopnjo (magisterij).

Pričujoče besedilo se nanaša na diplomska dela prve in druge stopnje (bolonjski magisterij), v nadaljevanju pa se  uporablja enoten izraz »diploma«. Priporočila je mogoče smiselno uporabiti tudi za disertacije; seveda v tem primeru nastopijo še dodatni vidiki, ki jih tu ne obravnavamo.

Priporočila so nastala na osnovi izkušenj mentoriranja več kot sto študentom; njihov osnovni namen je spodbuditi optimalen potek pisanja, brez nepotrebnih (čeprav pogostih) napak.

V formalnem pogledu morajo seveda študenti upoštevati tudi fakultetna pravila - v primeru FDV se nahajajo na spletni strani FDV (Pravila in navodila dodiplomskega oziroma podiplomskega študija) - ter  morebitne usmeritve programov, ki so v primeru študija Družboslovne informatike povzete v spletnem referatu pri predmetu Diplomski seminar. V tem okviru morajo študenti Družboslovne informatike – posebej, če želijo diplomirati/magistrirati v tekočem študijskem letu, ko so vpisani v zadnji letnik študija (torej do 30.9.) – opraviti še naslednje aktivnosti:

  • udeleževanje diplomskega seminarja (začetek v novembru),
  • javno predstavitev prijave pred celotno katedro (v decembru),
  • oddaja prijave (marec - skrajni rok je 15.3).

Pravila fakultete oziroma programa (npr. FDV oziroma programa Družboslovne informatike) se lahko spreminjajo, zato je v poševnem tisku označeno vsako sklicevanje, kjer je smiselno stanje navodil dodatno preveriti. Pričujoči dokument in v njemu podane povezave se nanašajo na stanje, ki velja za december 2016.

Najbolj pomembna priporočila so v nadaljevanju besedila označena z zvezdico (*) in jih velja še posebej skrbno upoštevati. Če nimamo časa ali motiva pregledovati celotna priporočila, je torej smiselno (CTRL F) pregledati vsaj cca 25 najbolj kritičnih priporočil, ki so v tekstu označena z zvezdico.

Diplomsko delo je občutljiv in časovno obsežen projekt, zato se je nanj treba dobro pripraviti. Za projekt, ki zahteva več (kot) sto ur dela, je vsekakor smiselno porabiti eno uro (pričujoče besedilo ima okoli 18,000 besed) za pregled priporočil. S tem se lahko izognemo  vrsti nepotrebnih težav, predvsem pa  odvečnim komunikacijam oziroma interakcijam z mentorjem in administracijo.

Gradivo ima sedem delov, ki so relevantni za različne faze pisanja:

  1. Prvi del (I. Motivacija) je smiselno prebrati najkasneje takrat, ko se začnejo razmišljanja o diplomi – praviloma je to vsaj v predzadnjem letniku študija, sicer pa v zadnjem letniku, ko stečejo tudi uradne/formalne priprave (seveda pa se tako odlašanje ne priporoča).
  2. Drugi del (II. Načrt in prijava) je potrebno upoštevati v trenutku, ko se odločimo, da bomo diplomirali in začnemo razmišljati o prvih pripravljalnih aktivnostih (izbira teme, mentorja, formalna prijava), pri čemer se samo delo še ni pričelo in osrednji operativni vidiki še niso aktualni (literatura, raziskovanje, pisanje). V primeru sprotnega dodiplomskega študija (npr. program družboslovne informatike) se ta proces formalno začne v prvem semestru zadnjega letnika (novembra), nadaljuje decembra z javno predstavitvijo, zaključi pa marca s prijavo.
  3. Tretji del (III. Organizacija) se nanaša na točko, ko sta tema in mentor identificirana in se je treba za delo (iskanje virov, raziskovanje, pisanje) pripraviti organizacijsko, časovno in tehnično Formalno je v privzetem procesu to predvideno v marcu.
  4. Četrti del (IV. Delo na diplomi) poteka v drugem semestru zadnjega letnika (od marca naprej), določene aktivnosti pa se lahko pričnejo - in tako je tudi priporočljivo -   že bistveno prej, torej v fazah III, II ali celo I (npr. iskanje literature). V primeru, ko proces diplomiranja odložimo, se seveda faza IV bolj ali manj zamakne ali razvleče. S tem narašča tudi nevarnosti, da proces nekje v fazi IV tudi obstane.
  5. Peti del (V. Vsebina in format) vključuje osrednja vsebinska in formalna priporočila za delo in pisanje, kar je lahko aktualno od samega začetka načrtovanja, torej v določeni meri že v fazah I in II (npr. dileme glede števila strani, odločitve glede lektoriranja, izbor bralcev diplome ipd.), predvsem pa seveda v fazi pisanja (III) in še posebej ob samem zaključevanju oziroma pred samo oddajo.
  6. Šesti del (VI. Oddaja) postane relevanten v trenutku, ko je pisanje zaključeno. Nanaša se  predvsem na formalne in administrativne vidike postopka oddaje.
  7. Sedmi del (VII. Zagovor in zaključek) obravnava vidike (morebitnega) zagovora in (morebitne) aktivnosti, ki sledijo zagovoru, posebej v primeru ambicioznih študentov, ki želijo svojo diplomo arhivirati globalno, jo poudarjeno diseminirati in jo uporabiti za osebno pozicioniranje.

Pričujoče gradivo je smiselno uvodoma prebrati oziroma vsaj preleteti, nato pa zaporedno prebirati odgovarjajoča poglavja (I-VII), pač v skladu s potekom dela oziroma tako kot so časovni mejniki za vsako fazo opisani zgoraj.

 

 I. MOTIVACIJA, UMESTITEV IN ODLOČITEV

A. Umestitev procesa diplomiranja

Kot prvo je treba upoštevati, da je diplomsko delo - če je v določenem programu predvideno - sestavina tega študijskega programa. V tem okviru ima svoje kreditne točke in tudi jasno časovno umestitev. Najbolj enostavna, naravna in varna je zato odločitev za sprotno delo in izvajanje aktivnosti diplomiranja v rokih, ki so predvideni v študijskem koledarju.

Ampak mnogim študentom so tovrstna priporočila (učite se sproti!) zoprna in odveč še iz osnovnošolskih ter srednješolskih časov. Takrat so tudi pridobili izkušnjo, da tovrstnih priporočil pravzaprav ni treba jemati resno, saj se s kampanjskim učenjem pride enako dobro skozi, pa še veliko časa se prihrani. Podobno prakso, izkušnje in dokaze so nato mnogi študenti pridobivali tudi vsa študijska leta (učenje tik pred izpitom), zato tudi izhodiščna drža glede pravočasnosti in sprotnosti korakov diplomiranja ne more biti drugačna. Je pa seveda taka drža neustrezna, ker diplomsko delo je zalogaj, ki je v primerjavi s preteklimi obveznostmi neprimerljivo obsežnejši in kompleksnejši, zato je tak pristop (odlašanja, prelaganja, ne-planiranja, kampanjskega dela, reševanja zadev v zadnjem hipu) neustrezen in zato tudi potencialno nevaren.

Poleg navedenega splošnega nerazumevanja in podcenjevanja procesa diplomskega dela prispevajo k zamiku in slabemu planiranju tudi drugi (na videz) dobri oziroma prepričljivi razlogi: študij v tujini, osebne preference (npr. potovanja), študentsko delo, poslovna kariera, podjetništvo, služba, dodatni študij, podaljševanje mladosti in druge življenjske okoliščine. Vse to lahko rok diplomiranja bolj ali manj zamakne.

V primeru odlaganja pa se je treba zavedati, da se s tem močno povečuje tveganje, da bomo za diplomo porabili bistveno več časa, narašča pa tudi tveganje, da sploh ne bomo diplomirali. Statistike so namreč strašljive: delež študentov, ki je uspešno zaključil (skoraj) vse izpitne obveznosti, nato pa ni nikoli diplomiral, je izjemno visok in na nekaterih podiplomskih programih občasno predstavlja celo večino (!) vseh študentov. Vsak (posebej starejši) mentor lahko pove serijo žalostnih zgodb študentov, ki niso in ne bodo nikoli diplomirali, hkrati pa ne bodo nikoli opravili niti s spremljajočim slabim občutkom, ki jih bo spremljal celo življenje ("faliranec"). Ker v Sloveniji tudi sicer - v primerjavami z drugimi državami EU - izjemno veliko ljudi študira in zelo malo diplomira, verjetno v svoji okolici prav vsi poznamo take primere. Vsak zato lahko ugotovi, da se med njimi le redki s tem življenjskim neuspehom ne obremenjujejo. Še bolj pa je iz teh primerov razvidno, da ne-diplomiranje ni prav nikomur koristilo. 

Študenti, ki se odločajo za zamik v procesu diplomiranja, torej tvegajo bistveno več, kot se zavedajo v trenutku, ko se za zamik odločijo. Več kot očitno je namreč, da se s tako potezo – ki je videti majhna in nenevarna - spuščajo na nepredvidljiv teren, ki ga v resnici ne poznajo, saj ne vedo, kakšni vrtinci jih v življenju čakajo. V življenju namreč vsekakor obstajajo pomembnejše stvari (posebej po izteku študentskega statusa) kot je diploma, ki zato proces diplomiranja zlahka izrinejo v drugi plan. Poleg tega lahko načrti za diplomiranje potonejo tudi brez nekih posebnih zadev, ki bi zaradi svoje pomembnosti (bolj ali manj upravičeno) izrinile delo na diplomi. To se namreč lahko zgodi zgolj zaradi raztresenosti, lahkomiselnosti, naivnosti, neresnosti, pa tudi zaradi zaporedja neugodnih naključij ali spleta nesrečnih okoliščin ipd. Zaradi vseh navedenih nevarnosti so se tudi nekateri najbolj pametni, odločni in sposobni študenti pri svojem (sicer dobro premišljenem in načrtovanem) odlaganju diplome že usodno  opekli oziroma so nato porabili za diplomiranje bistveno - in nepotrebno - preveč časa, let življenja, energije, živcev, stresa, pritiskov in drugih resursov, vključno z denarjem (fakultete po določenem času zamudnikom rade zaračunavajo razne vloge, zamudnine, pa tudi izpite, komisije itd.).

Če pa se - kljub opozorilom in tveganjem - odločimo za odlog diplomiranja in torej diplome ne opravimo v  predvidenem roku oziroma vsaj v času absolventskega statusa, je pametno, da se v vnaprej določenih časovnih intervalih (npr. na pol leta) povsem formalno usedemo za pol urice in se vsakič znova ponovno odločimo, ali bomo diplomirali ali ne, in se na tej osnovi lahko tudi že zavežemo, kdaj okvirno bo proces diplomiranja potekal (V grobem je za celoten proces potrebnih okoli 6 mesecev). Smiselno je tudi, da se ta odločitev na določen način zapiše, morda celo kot opomnik (npr. na steni, elektronsko sporočilo, mobilni opomnik ipd.). 

Obdobje, v katerem bo proces diplomiranja potekal, je torej v vsakem primeru potrebno začrtati čim bolj zgodaj in ga tudi čim bolj konkretno oziroma operativno umestiti v svoje življenjske plane. Celo v primeru, ko bi želeli iz nekih razlogov diplomirati npr. šele čez dve leti (torej po izteku absolventskega staža), je takšno zavezo smiselno zapisati in jo redno obnavljati vsake pol leta (obdobje se sicer lahko prilagodi razmeram). Ob tem je treba takrat tudi potrditi oziroma na novo zapisati obdobje, ko bo proces diplomiranja predvidoma potekel (npr. februar-maj, 2019).

 

B. Največja nevarnost

Čeprav je proces diplomiranja v osnovi zelo enostaven in nezahteven, so v njem očitno skrita številna tveganja in nevarnosti, ki jih študentje nemalokrat močno podcenjujejo. Uvodoma smo že omenili izjemno velik delež študentov, ki ne uspejo diplomirati, čeprav imajo opravljene (skoraj) vse izpite. Vsi ti študenti so brez vsakega dvoma sicer sposobni diplomo spisati v nekaj sto urah. Žal  premnogim teh nekaj sto ur časa med študijem in tudi kasneje ne uspe sestaviti skupaj. V življenjskem smislu to skoraj vedno pomeni velik osebni neuspeh. Gre v resnici za pravo malo življenjsko katastrofo, ki praviloma pušča trajno nelagodje in neizbrisen pečat. Posebej neugodno je, ker nas lahko na tej osnovi praktično kdorkoli, ki si tako zaželi (npr. v konfliktu, manipulaciji, hudobiji ipd.), celo življenje diskreditira, ali pa v nas dreza zgolj iz dolgega časa.

Vsa ta tveganja so povsem odveč. Da se diplomira, je namreč potrebno zgolj malce osebne zrelosti, samoorganiziranja in planiranja.

Največjo nevarnost pri pisanju diplome torej predstavlja odsotnost jasnega (časovnega) načrta, predstave in odločitve o tem, kako in kdaj bomo pisanje diplomskega dela umestili v svoje življenje.

Problem v osnovi nastaja zato, ker za razliko od izpitov, ki smo jih bili prisiljeni opraviti (sicer je bil neposredno ogrožen status ali vpis v naslednji letnik), pri zamujanju z diplomo pogosto - včasih tudi leta kasneje - sploh ni nobenih neposrednih posledic. Obstajajo seveda tudi izjeme, npr. študenti, ki so morda prejemali vračljive štipendije.

Ker smo ljudje nagnjeni k odlašanju (radi rešujemo nujne, ne pa pomembne zadeve), se je treba diplome lotiti sistematično, formalno in načrtno, ne pa intuitivno, na »horuk«, v zadnjem hipu tik pred rokom, tako, kot je bilo to mogoče (in smo se tega morda navadili) za premnoge izpite, da o srednji šoli ne govorimo.

Zaradi odlašanja  lahko nastane »kalvarija« pisanja diplomskega dela v več presledkih in zamikih, kar je izjemno neproduktivno in zahteva tudi 2- do 3-krat več časa za izdelavo, kot če se pisanje izvede v enem kosu. Tovrsten pristop je tudi precej bolj stresen, poleg tega se zlahka razvleče na več let. Pride lahko celo do tega, da sploh ne diplomiramo. Prenekateri študenti – še posebej tisti, ki že delajo in so se od študentskega statusa že odmaknili – pa se diplome žal lotevajo točno na tak način: na vsakih par mesecev, pol leta ali na vsakih nekaj let, se zadeve lotijo v nekem neplodnem sunku in nato vedno znova odlagajo in podaljšujejo čas izdelave diplome.

Dodatno oviro z leti in z delom v službi predstavlja tudi dejstvo, da postajajo potencialni diplomanti vse bolj strogi in zahtevni do samega sebe, s čimer nastaja še ena zelo velika in nepotrebna ovira, ki sčasoma lahko postane tudi usodna. Kritičnost, ki so jo glede resnosti, natančnosti in odgovornosti razvili pri delu (na osnovi "vzgoje" s strani šefov, sodelavcev, klientov, poslovnih partnerjev, družine itd.) namreč avtomatično – in v pretiranem obsegu – aplicirajo tudi na sebe.

Z odlašanjem torej težave le naraščajo: na eni strani smo z leti vse bolj vpeti v službo, posle, hobije, partnerstvo, morda tudi že v lastno družino in je zato časa za pisanje vse manj. Hkrati pa na drugi strani narašča neprijeten pritisk okolja, ki sega od sodelavcev in nadrejenih v službi, pa do celotnega družinskega in socialnega kroga. Vsak sorodnik ali znanec nas namreč lahko nenehno (npr. ob raznih obletnicah ali sorodstvenih srečanjih) sprašuje, če smo že diplomirali, in nas s tem spravlja v zadrego, posebej v primeru šibkejših socialnih vezi, ko zmanjkuje siceršnjih tem za pogovor.

Poleg tega se lahko pojavijo celo dodatne – sicer povsem nepotrebne – psihološke samo-ovire in kompleksi, o čemer poročajo (starejši) absolventi na motivacijskih seminarjih, ki se občasno organizirajo za pisanje diplome.

Zadnji koraki tovrstnega (sicer povsem zgrešenega) samo-opravičevanja predstavljajo zatekanja h konstruktom racionalizacije ("diploma je danes itak nepotrebna", "to je en brezvezen papir", "diplome v svoji karieri sploh ne potrebujem"). V tem okviru so še posebej neumestne primerjave npr. z Billom Gatesom in podobnimi uspešneži, ki tudi niso diplomirali. Navedene primerjave so namreč kot prvo v nasprotju z dejstvi, saj so v splošnem (seveda pa obstajajo izjeme) in statistično gledano diplomanti brez vsakega dvoma poslovno bistveno uspešnejši od ne-diplomantov (faliranih študentov). Diploma namreč nesporno izboljšuje CV in s tem tudi verjetnost za dobro kariero, posebej v določenih sektorjih (npr. celoten javni sektor) in  organizacijah (npr. globalne korporacije). Kot drugo pa tako sklepanje razkriva tudi osnovno nerazumevanje koncepta verjetnosti, podobno  kot kavarniški argumenti o nekih dedkih, ki so celo življenje let kadili po dve škatlici cigaret dnevno ter kljub temu dočakali 90 let, kar naj bi dokazovalo, da kajenje ne škodi. Navedeni primeri so sicer lahko resnični, vendar le na individualnem primeru (in za nazaj), ne pa v smislu vnaprejšnje verjetnosti in tveganja. Zato take zgodbe ne spremenijo dejstva, da kajenje povečuje verjetnost bolezni in smrti. To velja tudi za navedeni navidezni proti-primer, kjer je kajenje klene dedke -  ki so imeli tako dobre gene, da so kljub kajenju dočakali 90 let -  verjetno prikrajšalo, da niso dočakali100 let.

Preden se torej resno zapletemo v življenje (delo, posel, zaposlitev, družino ali celo podjetništvo), je nadvse pametno diplomirati. Daleč najlažje in najbolje je, če to storimo še v času študentskega življenja, pa čeprav na skromnem nivoju, zgolj da zadostimo minimalnim kriterijem. Če pa se zaradi nekih res dobrih (smiselnih in utemeljenih) razlogov odločimo za odlog, potem je treba odlog skrbno spremljati in redno obnavljati zavezo ter plan diplomiranja.

 

C. Ključno vprašanje in ključne odločitve

Ko se odločitev za diplomo sprejme, je potrebno najprej razčistiti ambicije glede diplome:

a) Ali želimo ambiciozno nalogo, morda knjigo, nagrado, članek?

b) Ali želimo običajno, spodobno diplomo, ki jo bomo normalno ali celo s ponosom pokazali drugim?

c) Ali morda zgolj želimo najhitreje in s kar najmanj vloženega truda priti do diplome?

 

Na tej osnovi nato kasneje izberemo temo, mentorja in zastavimo bolj natančen časovni okvir. Z jasnimi odgovori na zgornje dileme se bomo izognili številnim težavam in nesporazumom, alocirali primeren čas, pa tudi mentor bo lahko ubral pravo strategijo.

Dejstvo je, da diploma obleži na spletu za celo naše življenje, zato si posebej očitne ne-kvalitete danes ne moremo več privoščiti. Poleg tega za minimalne standarde poskrbita že mentor in fakulteta (tehnični pregled), zato v primeru, da želimo zaradi okoliščin spisati hitro in zelo minimalistično diplomo, ne bi smeli imeti nobenih strokovnih ali etičnih zadržkov. Na drugi strani je tudi res, da je kvaliteta diplomskega dela (čeprav je javno objavljeno na spletu) spet nima tako zelo usodnega pomena, niti za prvo zaposlitev, še manj pa za nadaljnjo kariero (glej primer diplome bivše predsednice vlade).

Na samem začetku moramo razčistiti tudi kakršenkoli dvom, da je diploma morda nekaj zelo težkega ali problematičnega. Kdor je naredil (skoraj) vse izpite in seminarje, je namreč več kot usposobljen tudi za pisanje diplome, tudi če je od (pred)zadnjega izpita preteklo več mesecev, let ali celo več kot desetletje.

Če obstajajo kakšne posebnosti (npr. študenti s posebnimi potrebami, študenti s statusom športnika) ali specifične težave (npr. nizka besedilna pismenost študenta, dislekičnost, neka bolezen ali druge posebne potrebe ipd.),  se je treba pač s tem odkrito soočiti, kot se je bilo treba tudi na drugih področjih življenja, in izbrati ustrezno strategijo za njihovo obravnavo.

*Da bi brez težav diplomirali, je torej najbolj bistveno, da:

(i) se za diplomo jasno odločimo in jo vnaprej načrtujemo,

(ii) se čimprej odločimo za določen nivo zahtevnosti diplome (1, 2 ali 3),

(iii) da na tej osnovi jasno alociramo okvirno pol leta časa (to je 6 mesecev) in v ta časovni okvir umestimo tudi odgovarjajoči čas  - toliko ur, kot je pač predvideno za diplomo določenega nivoja, kar nato seveda še dodatno prilagodimo glede za nivo zahtevnosti in ambicioznosti - in tudi obdobje, ko bo pisanje diplome lahko naša glavna dejavnost). Natančnejšo oceno časa in njegov razpored določimo kasneje (glej poglavje o podrobnem časovnem načrtu III.A).

Pisanje diplome predstavlja projekt, ki je po obsegu dela tako velik, da se z njim kot študenti praviloma še niso srečali. Zato ga na osnovi preteklih izkušenj tudi ne morejo pravilno oceniti. Po času, strukturi in zahtevnosti namreč običajno presega pripravo na vsak izpit. Pri tako velikem projektu se zato ni priporočljivo preveč igrati z odlašanjem, prelaganjem in neodločnostjo. Potreben je jasen načrt, zaveza, disciplina in morda tudi določeno odrekanje. Kot rečeno  je seveda daleč najbolje, da se vse to izvede še v času študentskega statusa in v formalnem ritmu, ki ga ureja fakulteta. Konec koncev so ure za diplomo predvidene in tudi časovno umeščene v študijski program (v zadnji semester, in pogosto nato še enkrat, dodatno, v absolventski status),  kar ni brez razloga. Najbolj varno je torej, da se držimo uradnega razporeda študijskega koledarja, za kar s svojimi aktivnostmi  poskrbi tudi fakulteta oziroma Katedra (jeseni predstavitev tem, marca prijava, nato jeseni zagovor).

*Če aktivnosti v zvezi z diplomo zaradi zelo specifičnih okoliščin nikakor ni mogoče izvesti v času študentskega statusa,  jih je nato smiselno izvesti čimprej. Ob tem se je treba jasno zavedati tveganj, ki nastajajo z vsakim odlašanjem. V vmesnem času je potrebno proces načrtovati in (polletno) formalno obnavljati (zapisati) odločitev oziroma zavezo ter njeno časovno umestitev.

 

II. NAČRT, PRIPRAVA IN PRIJAVA

Ko smo diplomo domislili, se zanjo jasno odločili in našli pol leta časa, ki smo ga konkretno umestili v svoj življenjski načrt, se šele lahko lotimo njene izvedbe. V prvem koraku je potrebno najti temo, mentorja in izdelati prijavo.

A. Kako izberemo temo?

Temo je pametno izbrati čim bolj zgodaj, seveda pa ne tako zgodaj, da bi nas utesnjevala, omejevala in jemala veselje; v takem primeru sicer  lahko temo vedno zamenjamo. Zelo  pomembno namreč je, da nas izbrana tema veseli. Vsekakor je priporočljivo je, da se že med študijem razgledujemo po temah, ki so zanimive za nas in morda tudi za potencialne delodajalce (sedanje in bodoče) s področja, kjer bi želeli delati. Z zgodaj identificirano temo bomo tudi lažje prišli do mentorja, ki ga želimo. Mentorji, ki so za našo izbrano temo ali potrebe najbolj primerni, so namreč lahko kasneje že zasedeni. Zgodnja izbira nam omogoča tudi, da temo ponotranjimo, kar je za dobro diplomo bistvenega pomena. Pri izbiri teme so možne štiri osnovne strategije:

  1. Nadaljevanje neke seminarske naloge, ki nam je bila všeč in v katero smo pred tem vložili že veliko dela. V takem primeru se lahko kar neposredno dogovorimo z mentorjem. Razen nekaj redkih izjem mentorji v splošnem radi sprejmejo diplome na osnovi takega dogovora, saj predstavljajo varno izbiro – študenta poznajo in vedo, da ne bo zapletov. Ker tudi študent pozna profesorja in mu zaupa, lahko diplomo naredi razmeroma hitro, ker zgolj nadgradi obstoječi seminar, saj se je v tematiko že vživel. V tem primeru se tudi že dovolj zgodaj zavežemo k diplomski temi, tako da o njej razmišljamo, jo poglabljamo, postopno zbiramo literaturo ali naredimo empirično raziskavo. Seveda nas po drugi strani tak pristop prikrajša za še eno izkušnjo s povsem novo temo. Obstajata pa tudi še dve dodatni nevarnosti:
    • Zasičenost s problematiko nam lahko odvzame veselje, entuziazem in radovednost, kar pa potrebujemo za učinkovito delo na diplomi.
    • Nemalokrat je z nadaljnjo poglobljenostjo včasih še več dela, saj smo se v problem vživeli in se nam odpirajo vedno novi  vidiki, tako da postajamo do sebe vse bolj kritični in zahtevni. Če se temu pridruži še profesor, potem zlahka zabredemo v zelo zahtevne vode, za kar morda porabimo veliko več časa, kot smo želeli.
  2. V primeru, da nas neka tematika posebej zanima, se nam zdi aktualna ali pa smo z njo kako drugače povezani, je najbolje, da sami pristopimo k profesorju, ki bi nam glede na svoje področje raziskovanja lahko najbolj pomagal, in mu predlagamo temo oziroma prosimo za usmeritev. Profesorji so za tak način v splošnem odprti, mnogi se tega razveselijo, saj se s tem tudi njim razširjajo in poglabljajo različni pogledi. Razveselijo se tudi zato, ker so tovrstni motivirani študenti v bistvu zelo redki in s tem dragoceni. Tak pristop seveda zahteva znatno zrelost, pro-aktivnost in usmerjenost študenta, ki v življenju ve, kaj hoče.
  3. Diplomo lahko vežemo na nek projekt, študentsko delo ali službo. V tem primeru lahko dosežemo prekrivanje, ki lahko močno zmanjša potreben čas za izdelavo diplomskega dela. V zadnji fazi smo lahko za večino dela na diplomi celo plačani. Prednost je tudi dejstvo, da problematiko dobro poznamo in zaradi tega uvodno razgledovanje ni potrebno. Dodati velja, da je mogoče večje projekte združiti v skupinsko diplomo, kjer npr. dva motivirana študenta (lahko tudi več) hkrati obdelata eno temo in napišeta skupno diplomo.
  4. Četrta – in najbolj pasivna različica – je čakanje na razpis tem oziroma roka za prijavo, nakar se oglasimo pri profesorju in izberemo razpoložljivo temo. Pri tem profesorja oziroma temo izberemo na osnovi subjektivnega kriterija všečnosti teme in morda celo všečnosti profesorja. Ta različica je seveda manj naporna od poprej predstavljenih. Pogosto tudi omogoči neko izvedbo diplomskega dela z minimalnim naporom za vse tiste, ki si tega želijo. Kljub temu lahko zaradi nepremišljenosti in preskromnega časa za odločanje ter odsotnosti kvalitetnega predhodnega informiranja sprejmemo slabo odločitev, saj ne vemo, kaj določen mentor pri določeni temi od nas pričakuje. Tovrstna strategija je tudi slaba popotnica za našo kariero: namesto, da bi se vzeli v roke in proaktivno načrtovali svoje korake, vse to prepuščamo spletu okoliščin, ki so takrat prisotne ob odločitvi (sprejeti v naglici). S tem tvegamo, da zabredemo v težave, ki bi se jim lahko izognili, saj lahko zaradi tega izgubljamo dodaten čas ter pridobimo manj kvalitetno diplomsko izkušnjo (morda celo s profesorjem in tematiko, ki nam ne odgovarja). V vsakem primeru je smiselno, da tudi pri tej strategiji pohitimo, dokler so za nas zanimive teme še proste.

 

B. Izbira mentorja

Za resno vsebinsko diplomo je tema bistveno bolj pomembna od mentorja. Mentorji so se namreč skozi leta tako izbrusili, da k mentorstvu pristopajo na podoben (standardiziran) način. Pomembno je predvsem, da tematika, torej vsebina, študenta zanima in veseli.

V primerih, ko se diplome lotimo manj resno ali zgolj zato, da čim lažje in čimprej zaključimo oziroma smo morda celo v časovni stiski, pa je mentor dejansko lahko bolj pomemben od tematike. Vsak mentor namreč ne pristaja na nemotiviranega študenta in na tempo, ki mu ga hoče študent narekovati. Nemalokrat se namreč zgodi, da študent po brezskrbnih ali lahkomiselnih počitnicah nenadoma sprevidi, da mora nujno diplomirati do določenega roka. Pogosto se npr. brez diplome ne more vpisati na nek program, kar pa si sicer zelo želi (sicer mu grozi, da izgubi celo leto). Podobno se lahko pojavi nenadna zahteva v organizaciji, kjer si študent želi delati (oziroma v njej že dela), da do določenega roka diplomira, sicer bo priložnost izgubil. Mnogi mentorji se s takimi študenti, ki se pojavijo npr. avgusta (ali julija ali junija) in bi želeli diplomirati septembra, sploh ne pogovarjajo. Nekateri pa – ker so pač  dobrega srca ali morda zgolj želijo izpasti dobri – na tako zelo stresno zahtevo študenta tudi pristanejo.

Pri izbiri mentorja velja upoštevati naslednje:

  • Od starejših študentov/diplomantov se lahko nekoliko pozanimamo, kako proces diplome poteka pri želenem profesorju, vendar pa to informacijo jemljimo z dobršnjo mero skepse, saj so bivši študenti lahko zelo subjektiven vir. Bolj pomembno je, da nas tema res zanima, da profesor področje obvlada in ima do njega veselje ter da imamo dober občutek, ko steče uvodna komunikacija s profesorjem. Kot rečeno, so mentorji skozi leta precej standardizirali pristop k mentorstvu diplomske naloge, tako da v tem pogledu nekih razlik – ali celo posebej težavnih profesorjev – ni pričakovati. So pa seveda določene razlike, kako se profesorji poglobijo v našo zadevo, koliko časa si vzamejo, kako se odzivajo. Na eni strani je večja poglobitev profesorja seveda dragocena in pozitivna, lahko pa preide v pretirano zahtevnost in formalizem. Največje razlike so morda glede sprotnosti odgovarjanja, npr. kako hitro odgovori na email in kako hitro prebere in komentira osnutek. Če se mudi, je to pomembno.
  • Mlajši docenti, ki še niso bili velikokrat mentorji, so večinoma bolj zagnani in se bodo študentu verjetno bolj posvetili, imeli bodo več časa in bodo pogosteje dosegljivi. Obenem pa bodo morda tudi bolj natančni in bolj zahtevni. Prav tako ne bodo imeli širine in izkušenj (morda tudi razumevanja in velikodušnosti), ki pride z leti in je posebej dragocena v primeru kakršnihkoli zapletov.

*Pred dokončno izbiro mentorja (in teme) je na spletu smiselno pregledati dosedanje teme potencialnega mentorja in vsa diplomska dela s področja, ki nas zanima. S tem dobimo predstavo, kako bi izgledala naša diploma, pa tudi idejo za področje, ki bi ga raziskali.

 

 

C. Somentorstvo

V primeru zelo specifičnih vsebinskih diplom ne moremo pričakovati, da bo profesor obvladoval več področij (npr. profesor iz področja marketinga navadno ne obvlada področja statistike). Podobno so tudi nekatere teme zgolj s področja družboslovne informatike tako kompleksne, da je za kvalitetno obdelavo potrebno sodelovanje dveh specialistov (npr. za socialna omrežja in spletne ankete).

Dokončno presojo o tem prepustimo mentorju in se s tem ne obremenjujemo. Če mentor oceni, da področja v celoti ne more pokrivati, se bo zaradi strokovne in etične odgovornosti odločil za somentorstvo in tudi predlagal primernega kolega.

Proaktivni študenti, ki želijo obogatiti svoj proces diplomiranja in diplomi dodatno dvigniti kvaliteto, pa bodo morda kar sami predlagali somentorstvo in s tem povečali verjetnost, da se mentor za to odloči.

Vedeti pa moramo, da somentorstvo zaplete celoten proces in nedvomno podaljšuje izdelavo diplomskega dela, posebej če se profesorja glede določenih aspektov, ki so del diplomskega dela, ne strinjata. Na drugi strani pa somentorstvo seveda dviga kvaliteto diplome in bogati izkušnjo študenta.

 

D. Prvi sestanek pri mentorju

Prvi sestanek je v večini primerov izjemno pomemben, saj definira odnos, motivacijo, temo in časovni okvir. Poleg tega je večinoma tudi že kar dokončen. Ko namreč študent pride enkrat na pogovor, se skoraj ne zgodi, da po tem pri profesorju ne bi izbral teme. Po drugi strani pa je lahko dodaten preliminaren in zgolj neobvezujoč pogovor pri potencialnem mentorju nadvse koristen. Žal študenti ta pogovor premalo uporabljajo, saj je odnos profesor-študent praviloma še vedno pod neizogibnim vplivom osnovnošolske in srednješolske hierarhične rutine. Tudi če določene katedre priredijo »borzo« možnih tem, kjer se na enem mestu zberejo vsi profesorji in so vsi na voljo za pogovor, je »kroženje« študentov običajno minimalno. Vsekakor je za študenta koristno, če se preliminarno pogovori s čim več profesorji ter kolegi. Dodati velja, da je za razumevanje odnosa profesorjev do mentoriranja pomemben tudi sistem, ki ga ima določena fakulteta ali katedra glede mentoriranja in diplom. Če je mentorstvo dodatno plačano ali je zelo pomembno za napredovanje, ali pa ima število mentorstev neke druge posledice, potem so lahko (vsaj nekateri) profesorji dodatno motivirani, da pridobijo čim več študentov in se zanje zelo potrudijo.

 

*Ko gre za prvi »diplomski« obisk (ki je praviloma tudi precej dokončen) pri izbranem profesorju, je priporočljivo predvsem naslednje:

  • Na sestanek se pripravimo:
    • zelo primerno se je napovedati po emailu, tako da profesor izbere in potrdi en miren termin (in ne nastane časovna stiska, ko najprej izgubljamo čas s čakanjem, nato pa se nam profesor niti ne more dobro posvetiti), hkrati pa s tem pokažemo določeno iniciativo in tudi osebno zrelost do upravljanja s svojim in profesorjevim časom;
    • pregledamo dosedanje diplome tega profesorja: vprašamo, katera je še posebej dobra (tako diplomo oblikovno tudi upoštevamo in se po njej zgledujemo, predvsem glede formalnosti) in pridobimo tudi neko refleksijo profesorja o tej diplomi (npr. kako jo ocenjuje, je bilo z njo veliko dela, je dovolj kvalitetna, da služi kot model, v katero smer bi jo bilo mogoče izboljšati ipd.);
    • poizvemo pri kolegih ali na spletu, če so s profesorjem kake posebnosti.
  • Koristno je profesorja že na začetku vprašati, koliko časa bo trajal celoten proces, koliko osebnih razgovorov je pri njem običajno potrebnih, kje po njegovem mnenju nastajajo težave, kako je s telefonsko, elektronsko, osebno ali pisno komunikacijo ter z njegovim odzivnim časom (kaj lahko pričakujemo, kako je z dopusti, z odsotnostjo in kako naj ravnamo v primeru njegove neodzivnosti).
  • V vsakem primeru pa mora biti študent čim prej – če se da, že kar ob zaključku prvega srečanja (ali celo pred tem) – sposoben profesorju v enem stavku jasno artikulirati, kaj je glavni namen diplome. Sposoben mora biti tudi grobe časovne umestitve dela na diplomi v svoje življenje ter opredelitve okvirnega datuma diplomiranja.

Zelo pomembno je tudi, da se vnaprej dobro razgledamo, tako da smo kompetenten sogovornik. V tem pogledu tudi že preliminarno izvedemo odgovarjajoče aktivnosti iskanja literature (glej poglavje IV.E)*. Če je tema dobro definirana in smo se zanjo sami pri sebi že odločili, pravzaprav izvedemo že kar glavnino celotnega poizvedovanja (IV.E), če pa se šele razgledujemo po možnih temah, lahko tudi nekoliko manj.

Na osnovi celotnega pogovora je v primeru, da se za temo že dogovorimo, smiselno z mentorjem tudi že na prvem sestanku identificirati dobre diplome*, po katerih se bomo v formalnem smislu zgledoval in na katere se bomo v procesu pisanja vračali v primeru kakršnihkoli dilem pri svojem delu, posebej v pogledu strukture in formata. Kot privzeto jih lahko sicer izberemo uporabimo kar izmed diplom, na katere se občasno sklicujemo  v pričujočih gradivih (npr. Činkole,  Primožič,  CrnkovičLutmanLogar). Če obstaja tudi vsebinskem smislu neka posebej relevantna diploma, pa jo ravno tako z mentorjem jasno identificiramo.

 

 E. Prijava diplome

 

Ko se z mentorjem dogovorimo za temo, lahko začnemo s postopkom prijave diplomskega dela, posebej če govorimo o regularnem procesu diplomiranja, ki poteka v uradno predvidenih rokih (jesen: izbira teme à marec naslednje leto: prijava à jesen: zagovor). Pri sami prijavi enostavno sledimo strukturi formularja in se z njo ne obremenjujemo preveč.

*Izpolnjevanje formularja prijave se ne lotimo, dokler nam mentor tega izrecno ne potrdi. Če je namreč veliko nejasnega, morebitni elektronski format v spletnem referatu pogosto ni najbolj primeren za interakcijo, ki je potrebna za razvoj prijave. Še bolj neprimerno je – v primeru, ko formular ni v elektronski obliki -  mentorja postaviti pred dejstvo z natisnjenim formularjem, ki naj bi ga podpisal.

Kot rečeno, je uvodni sestanek z mentorjem zelo pomemben in včasih je prijava v celoti dorečena že na tem sestanku. Nemalokrat pa je za identifikacijo teme in formuliranje prijave potrebnih več sestankov. Pogoste so tudi še dodatne npr. 2-3 interakcije, preden je prijava dokončna, čeprav se to običajno uredi preko elektronske pošte (ali spletnega foruma ali v spletnem referatu). V nekaterih redkih primerih – ko zadeve predhodno niso bile dobro dorečene oziroma študent potrebuje več časa za presojo, kaj točno želi – pa je lahko za samo prijavo potrebno tudi več osebnih pogovorov.

Smiselno  torej je, da se osnutek prijave najprej uskladi preko emaila oziroma preko spletnega foruma. Šele zrela in z mentorjem dokončno dorečena tema se nato zapiše – in to nam mora mentor eksplicitno potrditi – v prijavo (spletni formular FDV), ki nato rabi formalno (elektronsko) potrditev mentorja. Slednji ob tem lahko poda še kak komentar, ki zahteva manjše popravke, glavnina pa mora biti usklajena že pred tem.

Če imamo glede na administrativne roke na voljo dovolj časa, je do same prijave priporočljivo spisati čim več same diplomske naloge, tako da se razjasnijo vse morebitne dileme o tem, kaj točno bomo delali in v katero smer bo zadeva v resnici zavila. Diploma se sicer lahko prijavi tudi po tem, ko je že skoraj dokončana. To je v določenem pogledu celo najbolj varna različica, saj ne more priti do tega, da se zaradi naglice in nepredvidenih okoliščin prijavi nedomišljeno in nedorečeno temo.

Za prijavo diplome torej izpolnimo uraden formular, ki ga najdemo na spletu oziroma v spletnem referatu; izpolnimo ga čim krajše, čim bolj koncizno in domišljeno, pa tudi čim bolj razumljivo. Napisano mora biti poljudno, tako da prijavo lahko razume vsak (izobražen) laik, seveda pa ne poenostavljamo preveč na škodo strokovnosti in na račun opredelitve našega specifičnega področja oziroma problema.

Zelo pomembno je, da:

Če ima študijski program za študente, ki bi želeli diplomirati v tekočem letu, dodatne zahteve in procedure, jih seveda upoštevamo in skušamo iz njih pridobiti čim več koristnega.

Če temo diplomskega dela prijavljamo v časovni stiski (npr. da ujamemo formalni rok prijave), hkrati pa še ne vemo natančno, kakšna točno bo vsebina, naj bo prijava čim bolj splošna, ne-zavezujoča in odprta, tako da imamo veliko prostora za morebitne spremembe. Ne zožujmo si manevrskega prostora brez potrebe.

*To je tudi sicer smiselno v vseh primerih: prijava naj bo čim bolj splošna, ne-zavezujoča in z njo se posebej ne obremenjujmo.

Edina res pomembna zadeva ob prijavi je naslov diplomskega dela. Naknadno je sicer možno zamenjati naslov, temo in celo mentorja, ampak vseeno se je temu priporočljivo izogniti, saj je tak proces izguba časa in energije, hkrati pa je to znak, da nismo pravilno načrtovali oziroma nismo pravilno in pravočasno ocenili naših interesov in okoliščin.

Zelo dober indikator razumevanja in resnosti našega dela je dejstvo, da mentor prijavo (oziroma naš predlog prijave) potrdi brez dodatnih zahtev po dopolnitvah. To se sicer zgodi razmeroma redko.


III. NAČRTI IN ORGANIZACIJA DELA

A. Podroben časovni načrt

Ko izberemo temo in mentorja ter imamo - vsaj v grobem - določen tudi najosnovnejši časovni okvir (to je, umestitev polletnega obdobja v naše življenje), je potrebno izdelati podrobnejši časovni načrt dela. Posebej kritičen je morebitni  empirični del, ki lahko hitro postane časovno prezahteven ali pa (zaradi premalo alociranega časa) nekvaliteten. Dobra začetna organiziranost je torej bistvena, če želimo diplomo napisati učinkovito in brez nepotrebne izgube časa.

Nadvse pomembno je zato ob samem začetku *pisno (!) narediti okvirni časovni načrt dela, ki bo določal roke za glavne rezultate (deliverables), kot so (a) pregled literature, (b) pregled teorije, (c) osrednji (empirični) del, (d) prvi draft, (e) zaključek in odgovarjajoče mejnike (milestones). Vsako fazo je nato treba koledarsko umestitev in okvirno določiti mesečno oceno potrebnega števila ur. 

Časovni načrt je smiselno skomunicirati z mentorjem, ki bo znal oceniti njegovo realnost in izvedljivost. Dobro je tudi, da ga pokažemo svojemu socialnemu in poslovnemu okolju, tako da nam bo v kritičnem času v oporo in razumevanje. Zelo koristno je časovni načrt z glavnimi mejniki narisati na list papirja, ki ga nato izpostavimo na vidno mesto (npr. stena nad delovno mizo) ter ga po potrebi obnavljamo.

Izkušnje kažejo, da velika večina študentov načrtuje neverjetno nerealno – zagovor je pogosto najmanj pol leta kasneje, kot to ocenijo na začetku pisanja diplome. K temu nemalo prispeva tudi dejstvo, da diplomskega procesa ne obravnavajo kot projekt in ga zato tudi ne strukturirajo in formalizirajo. Diplomsko delo je namreč pravi pravcati projekt, zato so formalna orodja projektnega vodenja nadvse koristna (npr. #Gantt chart).

Ponoviti velja, da je zelo pomembno, da čas alociramo čim bolj intenzivno in v kar najkrajšem časovnem obdobju. Če gre npr. za 300 ur, je optimalen pristop, da se intenzivno delo izvede v dveh mesecih. Tudi če smo v službi, glavnine procesa izdelave diplomskega dela prve stopnje ni smiselno raztegniti na več kot tri mesece, največ na pol leta. V primeru, da ima diploma na drugi stopnji več kot 20 kreditnih točk (KT), je tudi sicer pol leta pogosto optimalen časovni okvir za kvalitetno diplomo.

 

B.  Obseg in razporeditev potrebnega števila ur

Pri samem obsegu potrebnega števila ur  vzamemo za izhodišče predpisana oziroma uradna pričakovanja glede na število kreditnih točk. V tem okviru 5 KT pomeni 150 ur (VŠ DI), 10 KT pomeni 300 ur (UN DI), 24 KT pa 720 ur (MAG DI). Izraženo v ekvivalentu polnega delovnega časa, gre torej v grobem – če bi na diplomi delali polni delovni čas - za 1, 2 ali 5 mesecev zmernega oziroma normalnega dela (po 150 ur mesečno).

Seveda je v procesu diplomiranja zelo pogosto, da se določene faze dela izvedejo posebej intenzivno (npr. noč ali dve brez spanja, serija 16 urnih delovnih dni ipd.), kar za izdelavo poglobljenega zaključka ali osrednje kompleksne empirične analize v smislu kvalitete in učinkovitosti sploh ni slabo. V realnem življenju, posebej projektnem ali podjetniškem, so tovrstna udarniška obdobja tudi sicer neredka in tovrstna izkušnja ni odveč. Kljub temu se to ne priporoča - bolje se je namreč že zgodaj v življenju naučiti, da se delo opravlja organizirano, planirano ter brez nepotrebnega stresa, izčrpavanj in velikih stisk

Navedeno časovno izhodišče je treba seveda korigirati glede na nivo zastavljene ambicioznosti, kar lahko čas tudi podvoji ali pa prepolovi. Načeloma je mogoče – v primeru posebnih okoliščin –  delo na diplomi skrčiti tudi bolj radikalno, na eni strani seveda z določenim tveganjem, na drugi strani pa je za to  potrebna ustrezna strategija. Tako npr. obstajajo imenitne diplome na nivoju bolonjskega magisterija (kjer se sicer pričakuje 720 ur oziroma pet mesecev), ki so bile  - in to od začetka (od prijave) pa do konca (do zagovora), s kompleksnim empiričnim delom vred -  narejene v enem samem mesecu. Praviloma gre pri takih primerih za področja, s katerim se je študent pred tem že dlje časa ukvarjal (npr. Logar). V nasprotnem primeru gre seveda tovrstno krajšanje, če je na koncu sploh uspešno, na račun nižje zahtevnosti oziroma nižje kvalitete; vsekakor pa je za študenta (lahko pa tudi za mentorja) izjemno stresno in se giblje na meji visokega tveganja za neuspeh. Nadvse neprijeten in tvegan je tudi pritisk, ki ga potem tak študent izvaja na mentorja, komisijo in študijski referat.

Zavedati pa se je treba, da poleg samega (bolj ali manj intenzivnega) pisanja diplomsko delo časovno zahteva tudi predhodne formalne procedure, dogovarjanja in obdobje, da se tema izbere, definira, umesti in izostri.

Pisanje diplome terja tudi poglobitev, zato npr. dvakrat po teden dni dela v razmiku nekaj mesecev nikakor ne odtehta dveh strnjenih tednov dela, četudi bi šlo za isto število ur. Res pa je, da diploma po drugi strani polega neposrednega dela terja tudi določen čas (ki se meri v mesecih, pogosto je to pol leta), da se "usede", strukturira in da o njej razmišljamo pasivno ter jo pogledamo od daleč in iz drugih zornih kotov. Ponovno velja spomniti, da je v tem okviru najbolj priporočljivo slediti uradnemu ritmu, ki je predviden v študijskem programu in ga organizira tudi Katedra (jesen: izbira teme,  marec naslednje leto: prijava; jesen: zagovor).

 

C. Tehnični vidiki organizacije in pisanja

V tehničnem pogledu pisanja samega besedila diplomske naloge sledimo lastnemu formatu in ritmu, ki smo ga sicer razvili med študijem. Nekateri namreč zapisujejo že grobe idejne osnutke in nedodelane stavke, ki jih nato velikokrat premetavajo, obračajo in pilijo, drugi zadeve najprej temeljito domislijo in zapisujejo zgolj izdelane stavke in strukturalne odstavke. Smiselno je uporabiti pristop, ki nam najbolj odgovarja in je za nas tudi najbolj učinkovit. Hkrati pa je to lahko tudi priložnost, da svoj pristop k pisanju izboljšamo.

Nadvse dragoceno je tudi, da se v svojem socialnem krogu o diplomi čim več pogovarjamo in po možnosti – če imamo v svojem krogu tudi potencialne bralce osnutkov – v procesu pisanja pridobivamo na zapisane osnutke povratne informacije.

V tehničnem pogledu je smiselno že od začetka imeti vsa besedila zgolj v enem samem dokumentu, v izbranem programu za oblikovanje besedil (Word, Open Office, GoogleDoc). V navedeni enotni dokument lahko zapisujemo tudi vse misli, ideje, literaturo in ostale elemente. Čimprej naredimo tudi strukturo in kazalo, saj lahko s tem  pomembno pripomoremo k dozorevanju besedila. Prav strukturiranje besedila je namreč eden najzahtevnejših vidikov pisanja diplomskega dela.

Navedeni dokument je torej dobro vzpostaviti čimprej, saj nas zavezuje k delu, preprečuje, da se kaj izgubi, hkrati pa tudi kaže, da smo nekaj dela že opravili. Besedilo je smiselno tudi vsakič znova (ali vsaj ob večjem napredku) shraniti kot novo verzijo oziroma z novim imenom. To pomaga izslediti morebitne dele besedila, ki smo jih izbrisali, hrani nam vsa predhodna strukturiranja in daje občutek o napredovanju. Beleženje števila verzij je tudi sicer lahko zelo poučna vaja za izkušnjo izdelovanja večjega besedila. Zelo verjetno namreč diplomsko delo ni zadnje obsežnejše besedilo, ki ga bomo izdelali v svojem življenju.

Zgodnje kreiranje enotnega dokumenta je lahko pomembno tudi v simbolnem smislu, saj – posebej v primeru težav z začetki - dokazuje, da naloga (četudi zgolj kot zasnova) dejansko že obstaja v materialnem svetu in ne le kot neka abstraktna namera.

Seveda pa lahko poleg programa za oblikovanje besedil (angl. text processor) uporabljamo tudi dodatna programska orodja, kot so programi za miselne vzorce (mind mapping tools, npr. Xmind, Mindet), programe za vodenje bibliografije (npr. Zotero, Endnote) in jezikovne programe za slovnico slovenskega jezika (npr. Besana).

*Enoten dokument, v katerem je združeno celotno  besedilo za diplomsko nalogo, ustvarimo čimprej in ob tem poskrbimo tudi za arhiv. Nobenega tveganja ne sme biti, da se kaj izgubi (v tem pogledu je poučen video https://www.varninainternetu.si/article/).

Najlažje pravzaprav je, če se kar celoten direktorij, kjer je naš dokument, nahaja v oblaku (DropBox, Google Drive, OneDrive ipd.), kar pomeni, da se sploh ne ukvarjamo s kopiranji, arhiviranji ter prenosi med napravami ali mapami.

 

IV. POTEK DELA

Ko je naloga začrtana (ni nujno, da je tudi že formalno prijavljena) in smo delo ustrezno organizirali, sledi samo raziskovanje in pisanje.  

 

A. Faze procesa raziskovanja in pisanja

Običajno so v procesu pisanja vsaj trije mejniki, ki terjajo povratno informacijo od mentorja:

1) Ko je pregledana literatura (v skladu z navodili IV. E) in tudi določen del teorije ali empirije predelan (npr. nekaj deset ur dela), je smiselno pripraviti prvi »output« na nekaj straneh, in sicer:

  • »Outline«, ki obsega 1-2 strani opisa vsebine – seveda le, če se je zasnova bistveno spremenila od prijave, ali pa če prijave še ni bilo – sicer vse to ni potrebno, saj je že vključeno v prijavo.
  • Osnutek uvoda ali kakega osrednjega dela (vsaj stran ali dve, da se vidi, kako študent piše; v izjemnih primerih se po dogovoru napiše tudi več, npr. cela teorija).
  • Kazalo in literatura, ki sta lahko enaka, kot v prijavi, če ta že obstaja in je bila oddana pred kratkim, v splošnem pa se na tej točki pričakuje poglobljen in precej dokončen pregled literature (za podrobnosti glede iskana literature glej poglavje IV.E).

Mentor nato vse to pregleda in se odzove. Če ni zapletov, na tej točki ni potreben osebni obisk in običajno zadošča elektronska potrditev, da je zadeva v redu in da naj študent nadaljuje. V primeru visoke zrelosti besedila lahko mentor pozove študenta, da brez dodatnih interakcij spiše kar celo diplomo.

2) Naslednji ključni korak oziroma kontakt je na točki, ko je narejenih cca 10 - 15 strani teksta, ki ga je dobro spisati takoj, ko študent predela dovolj teorije in/ali empirije, tako da je jasno, da nadaljnje delo oziroma poglabljanje celotnega koncepta in strukture diplome na določen del ne bo več bistveno vplivalo. Navedeni tekst je pomemben, ker se dokončno vidi, kako študent piše, zato lahko mentor oceni analitičnost in širino ter morebitne vsebinske težave diplomskega dela.

Po povratni informaciji na tej točki študent lahko pogosto brez dodatnih interakcij izdela prvi osnutek celotne diplome. Lahko pa mentor oceni, da bo potrebno izvesti tudi dodatne, bolj ali manj temeljite interakcije – elektronske, telefonske ali osebne. Na tej osnovi se lahko do končnega teksta izmenja še več delnih osnutkov. V primeru kompleksnejših zadev, ko je potreben podroben odziv na besedilo, je daleč najbolj učinkovito, da se osnutke pogleda in komentira v živo, na osebnem srečanju. Obširnejše komentiranje diplome mentorja (npr. »track changes«) za vsebinske komentarje pogosto ni učinkovito (primerno je predvsem za formalne, jezikovne vidike), saj ni interakcije, ki pa je v tem primeru nujna. Mentor zato lahko porablja čas dvakrat, najprej, da bere in označuje, nato pa se mora svojih komentarjev pri osebni interakciji spominjati še enkrat, se vanje vživljati in dodatno komentirati oziroma interpretirati. Če pa osebne interakcije ni, potem mentor kot prvo porablja zelo veliko dodatnega časa, da komentarje natančno in podrobno pismeno elaborira, hkrati pa še vedno tvega, da komentar ni jasen in ga študent ne bo ustrezno razumel.

3) Končni korak je oddaja celotnega osnutka. V primeru velike samostojnosti, medsebojnega poznavanja in zaupanja ter dobre izkušnje s točko (1), lahko študent - kot rečeno - točko (2) preskoči in spiše celotno diplomo brez dodatnih interakcij. Osnutek celotne diplome torej lahko nastane zgolj na osnovi ene povratne interakcije uvodnega osnutka (1), lahko pa so – po potrjenem osnutku uvoda (2) – potrebne dodatne vmesne interakcije (elektronske, telefonske, osebne).

V vsakem primeru mentor, potem ko študent odda celoten osnutek diplome, to sistematično pregleda. Če ima minimalne (npr. jezikovne) pripombe, morda zadoščajo komentarji, ki jih umešča neposredno v tekst, v primeru kompleksnih vsebinskih zadev pa je smiselno, da se pregled opravi v živo, tako kot smo opisali zgoraj (2). Pri večini diplom lahko izkušen mentor opravi branje kar skupaj s študentom. Neodvisno od poteka dela z mentorjem, pa  je nadvse produktivno, da pri prvi oddaji celotnega osnutka čim bolj upoštevamo tudi že uradna navodila FDV glede formalnosti (literatura, citiranje,...).

Če je komentarjev mentorja malo ali nič, je po ustreznih popravkih proces pisanja zaključen, sicer so potrebne nadaljnje interakcije, dokler mentor dokončno ne odobri dela. Posebno poglavje pa je jezik, o čemer govorimo ločeno.

*Zunanji bralci (rekrutirani iz študentovega socialnega kroga) osnutkov diplome so zelo pomembni, posebej v primeru, ko ima študent kakršnekoli težave s strukturiranje, izražanjem in jezikom (in takih študentov je okoli polovice). V primeru, da mentor že zgodaj opazi določene težave v pogledu pisanja, izražanja in strukturiranja, je smiselno, da se zunanje bralce vključi tudi bolj formalno in sistematično (npr. časovno se določi zaporedje delov, ki gredo v branje).

Preden se odda ključne osnutke – bodisi delov (2) ali celote (3) -  v branje mentorju, pa je v vsakem primeru nadvse koristno, da jih predhodno prebere ali vsaj preleti še kdo drug, npr. kak študent, kolega, sorodnik, ipd.. Zanj ni nujno, da pozna področje, celo bolje je, da ga ne, saj tako branje bistveno pospeši celoten postopek. Kakršnakoli dodatna interakcija z drugimi ljudmi je v celotnem procesu tudi sicer nadvse dobrodošla. Pogosto niti ni potrebno zelo podrobno branje. Izkušnje kažejo, da bralci najdejo glavne napake in težave – ki jih mi ne vidimo več – že pri nekajminutnem prelistavanju. Pregledovalec ne potrebuje veliko časa (zato ga ne bi smelo biti težko najti), saj za temeljit vtis zadošča že 5-10 minut, čeprav je seveda priporočljivo, da najdemo tudi bralca, ki si vzame kako uro (še bolje, če več) za podrobnejši pregled celotnega osnutka.

 

C. Trajanje procesa in število interakcij  mentorjem

V toku pisanja je občasno – vsaj v minimalnem obsegu kot je orisano zgoraj - potrebna določena interakcija z mentorjem bodisi po elektronski pošti (oziroma v spletnem forumu), po telefonu (kar je zelo praktično in učinkovito in se pogosto zanemarja) ali osebno, odvisno od kompleksnosti zadev in načina dela mentorja, pa tudi od oddaljenosti študenta in njegovih delovnih obveznosti.

*Vsekakor pa je osnovno pravilo naslednje: čim so kakršnekoli težave, nejasnosti ali spremembe (npr. nove ideje ali spremenjene življenjske okoliščine) – še več, čim študent začne razmišljati, da bi bilo morda potrebno kontaktirati mentorja – je to znak, da je potrebno mentorja nemudoma kontaktirati. Lahko se namreč zgodi, da študent zabrede v napačno smer in s tem izgubi veliko dragocenega časa.

Število intervencij/interakcij z mentorjem v fazi pisanja je zelo raznoliko. Okoli polovica  diplom  pravzaprav potrebuje zelo malo ali celo nič interakcije z mentorjem. Nekateri (zelo redki) študenti pa -  po uvodnem dogovoru in potrditvi prijave - vse do oddaje celotnega osnutka ne rabijo nobene dodatne interakcije.

Analiza poteka 34 diplom/magisterijev na osnovi izmenjave sporočil v forumu je pokazala naslednje (#podrobnosti):

  • da je povprečno od prvega zapisa (običajno je to osnutek prijave) do končne oblike poteklo 8 mesecev (minimum 1 mesec, maksimum 31 mesecev, mediana 14,5 mesecev);
  • običajno je bilo v odgovarjajočem spletnem forumu objavljenih oziroma izmenjanih 14 sporočil (minimum 2, maksimum 50).

V celoti gledano, v izjemnem primeru specifične teme (npr. vsebina je s področja, kjer študent že dlje časa dela) in tudi zrelega študenta, sta skupno lahko potrebni zgolj dve osebni interakciji (prijava ter zaključni pregled) ter tri elektronske izmenjave (oziroma tri sporočila v spletnem forumu). Taki primeri seveda niso pogosti, vendar pa spet ne tako zelo redki (glej primer kvalitetnega magisterija Lutman, ali pa že omenjeni primer diplome Logar).

Še enkrat velja spomniti na uradni ritem, ki je predviden v študijskem procesu in ga ponekod (npr. program družboslovne informatike) tako tudi izrecno organizirajo: november/december: izbiranje teme, marec: prijava, jesen: zagovor.

D. Težave pri pisanju diplome

Osnovno načelo pri soočanju s problemi pri pisanju diplomskega dela je, da v primeru kakršnekoli težave brez vsakega oklevanja kontaktiramo mentorja. V nadaljevanju pa si oglejmo še najpogostejše težave, ki presegajo okvir običajnih problemov in se zaradi tega na mentorja težje obrnemo:

1) Glavna težava je povezana z začetno motivacijo in z nevarnostjo odlaganja pričetka, kar smo uvodoma že obširno obravnavali (Poglavje I).

2) Tudi druga največja težava - upad motivacije med delom – je lahko zelo kritična ali celo usodna. Preprečuje nam namreč  premagovati izzive pri sami nalogi oziroma spremljajoče življenjske težave (npr. nepredvideno delo, družinski zapleti, osebne težave itd.), ki nas ovirajo pri delu. Tudi v tem  primeru je potrebno naslednje: (a) jasna formalna življenjska odločitev za diplomo, (b)  realna umestitev polletnega obdobja diplomskega procesa v naše življenja, (c) vztrajno, odgovorno in požrtvovalno delo. V primeru nadaljnjih težav  pa je najbolj pomembno (d) da se o njih čim več  in čimbolj iskreno pogovarjamo z najbližjimi oziroma z našim najožjim socialnim krogom. Če tudi to ne pomaga, uporabimo druge kanala neformalne in formalne pomoči (glej točko 5). V tem okviru velja omeniti dve specifični manifestaciji problema motivacije:

  • Odlašanje oziroma prokrastinacija (angl. procrastination) je poseben in verjetno najbolj pogost primer pomanjkanja motivacije (točka 2). Nemalokrat se to dogaja na način navidezne zaposlenosti z drugimi stvarmi (npr. služba, šport, hobi, druženje), s katerimi se v bistvu izogibamo procesu diplomiranja. Posebej pogosto pa se to dogaja tudi v na videz nedolžni obliki, ko  študent dejansko sede za računalnik, da bi delal, a se že uvodoma zamoti s spletom in spletno komunikacijo (novice, wikipedia, youtube, facebook, email….), in nato s tem nadaljuje, včasih celo do točke, ko izgubi voljo, da bi tisti dan sploh kaj naredil. Zadeve se nadalje poslabšajo, ko študent svoj poraz oziroma težavo bodisi zmanjšuje oziroma prikriva (sebi in drugim) bodisi zapade v prikrito ali odkrito malodušje, ki lahko seže vse do (povsem nepotrebnih in napačnih) občutkov nesposobnosti, manjvrednosti ali celo depresije. Osnovni odgovor na vse to je naveden že v okviru točke (2, a, b, c, d) in če pri tem nismo natančni in iskreni, bodo drugi pristopi neučinkoviti. To je še posebej kritično, ker na spletu obstaja neskončna proizvodnja raznoraznih (self-help) navodil, kako premagati prokrastinacijo, ki pa pogosto ne delujejo, na osnovi česar lahko študent dodatno potone. Kljub vsemu pa odlašanje – če nima študent nekih  kritičnih osebnostnih nastavkov - praviloma ne bo vodilo v  neke večje katastrofe in osebnostne motnje, saj bo študent na koncu (ko se bo pojavila ustrezna, grožnja, stiska ali pritisk) le izvedel potrebno (bolj ali manj) intenzivno kampanjsko pisanje. Bo pa seveda študent ob redni uporabi prokrastinacije zlahka porabil za diplomo dvakrat več časa kot sicer.
  • Delovni pogoji imajo lahko določen vpliv na produktivnost, lahko pa so zgolj izgovor za premajhno motivacijo (npr. če je bila domača miza dobra za 30 izpitov, bi morala biti tudi za diplomo). Kot posebej pomemben dejavnik se lahko prikažejo v primeru specifičnih težav z motivacijo, zato obstaja določeno tveganje, da se namesto (pravega) problema motivacije začnemo dejansko ukvarjati z lažje rešljivim (lažnim) problemom delovnih pogojev. To pa seveda težav ne bo rešilo. Na drugi strani je brez dvoma pomembno, da so delovni pogoji normalno urejeni. Nemalokrat pa pomaga že sama sprememba, da spremenimo delovni čas (ure, ko delamo), razpored (dneve in število dni v tednu, ko delamo), življenjski ritem (kdaj in koliko spimo), prostor in način dela. Tako se lahko odločimo, da delo na diplomi obravnavamo kot vsako drugo delo in zanj določimo termin  npr. 8-15, vse delovne dni v tednu, in to v javni knjižnici, z izklopljenim internetom oziroma mobilnikom.

3) Pogoste so specifične težave z določeno fazo naloge. Tu velja ponoviti, da se v prvi vrsti seveda obrnemo na mentorja. Tovrstne vidike obravnavamo na drugih mestih, od problema nizke pismenosti študenta do  problema lektoriranja ipd.

4) Poseben primer so težave z mentorjem:

  • Težave lahko nastanejo zaradi neupoštevanja navodil mentorja, malomarnega odnosa študenta do svojih obveznosti. Študent mora v takem primeru pač prevzeti posledice svojega nevestnega ravnanja.
  • Včasih ima študent občutek, da mentor študentu nepotrebno otežuje naloge. To je zelo delikaten problem, še posebej, če je to res (in praviloma ni res), kar mora študent najprej odkrito preveriti v svojem socialnem krogu kolegov, prijateljev in družine. V primeru, da se to potrjuje, ima študent na voljo neformalne in formalne kanale, da to preveri in tudi ukrepa, tako študentske (preko študentov tutorjev, študentske organizacije, študentskih društev), kot preko fakultete (predstojnik katedre, oddelka, prodekan). Upoštevati velja tudi določbe etičnega kodeksa FDV, ki  urejajo tudi odnos študenta in pedagoga.
  • Najbolj običajen problem z mentorjem pa je verjetno vprašanje zamika ali zamude na strani mentorja. To rešujemo odločno, vendar vljudno, odvisno od tega, kako se nam realno mudi. V splošnem od mentorja ne moremo pričakovati, da se odzove prej kot enem tednu, čeprav se večinoma odzovejo prej in čeprav jih za to lahko zaprosimo, če je to potrebno. V primeru, ko potrebujemo odziv, stopnjujemo svoje prošnje in pri tem uporabimo več kanalov, kar je bolj učinkovito kot le en kanal (npr. email, telefon, osebni obisk). V skrajnem primeru lahko zarožljamo z uradnimi določili. Pogosto (npr. pravilnika FDV) je namreč določeno, da je mentor dolžan celotno besedilo oddane diplome pregledati ter podati pripombe najkasneje v 15 dneh (izjemoma v 30 dneh). Branje in pripombe na določen osnutek pa je dolžan podati največ trikrat. Po tem (če bi študent zaradi nekvalitetnih popravkov zahteval še četrto branje) lahko mentor zavrne nadaljnje sodelovanje pri diplomi. Mentor sicer lahko (s pisno utemeljitvijo) sodelovanje zavrne tudi zaradi drugih razlogov. Enkrat v procesu diplomiranja lahko sodelovanje z mentorjem prekine tudi študent in nato poda novo prijavo z drugim mentorjem.

5) Včasih se lahko pojavijo tudi osebne težave študenta, od ekonomskih, finančnih, pravnih, socialnih, zdravstvenih, družinskih, partnerskih, psiholoških, psihičnih, duhovnih itd. Spekter je izjemno širok, od na videz neznanih razlogov za odsotnost motivacije, ki pa vendarle imajo neke svoje psihološke vzroke (npr. študent podzavestno zavrača diplomiranje, ker iz nekega razloga ne želi odrasti), pa do zelo subtilnih bolezni, nesrečnih dogodkov ter družinskih travm. V tem okviru je kot prvo na voljo bogata ponudba specifičnega študentskega svetovanja (znotraj fakultet, univerze, študentskih organizacij itd.). Na voljo je tudi kompleten spekter uradne mreže zdravstvenih in socialnih institucij. Poleg tega je na trgu tudi bogata ponudbe storitev svetovanj, coachinga, terapij,  svetovanja, duhovnega vodstva itd. Najbolj pomembno pa je, da nikoli ne prikrivamo problemov (sebe in drugim) in nikoli ne oklevamo poiskati pomoč.

6) Glede vloge preteklih krivic pa Umberto Eco pravi takole: Mnogim študentom so se pri študiju in v življenju dogodile večje krivice. Morda se niso mogli vpisati v želeno smer, ali pa jih je kak profesor pri predmetu po krivici ocenil negativno. Nekateri so nad študijem razočarani, drugi so revni, tretji morajo ob študiju veliko delati, nekateri se slabše znajdejo. Kljub temu vsemu je diplomsko delo novo poglavje. Lahko napišemo dostojno diplomo. Lahko z diplomo celo znova dobimo nov zagon in pozitiven občutek glede stroke, študija in življenja.

 

 V. VSEBINA IN FORMAT

Uvodoma velja ponoviti, da se je v pogledu vsebine in formata smiselno zgledovati po dobrih primerih, ki smo jih z mentorjem identificirali uvodoma,  ali pa  pri tem uporabimo diplome, ki smo jih že o menili, kot npr. Činkole,  Primožič,  CrnkovičLutmanLogar. Seveda se pri zgledovanju obnašamo razumno in pri tem ne pretiravamo in rešitev ne kopiramo kar na slepo, posebej ne v primeru tehničnih podrobnosti, ki so se med tem morda celo spremenile (npr. način citiranja), kar dodatno preverimo.

V ostalem velja poudariti, da pričujoče poglavje kronološko ni umeščeno v ostale faze, ampak se razteza oziroma je relevantno praktično za vse faze, razen za prvo (I. Motivacija) in zadnjo (VII Zagovor). Podobno velja tudi za razdelke A-J, ki ne tvorijo zaporedja, ampak obravnavajo specifične in razmeroma nepovezane vidike vsebine oziroma formata.

A. Struktura: osnovna načela

Sama diploma mora imeti jasno opredeljen problem, rdečo nit in dobro strukturo. 

*Glede strukture velja upoštevati naslednje:

  • Praviloma ima celotna struktura (prvi nivo kazala) manj kot deset elemenotv oziroma poglavij. Če je poglavij več, mora biti to posebej utemeljeno. Običajno ima struktura dva ali tri glavne nivoje, ki se prikažejo tudi v kazalu. Podrobnejše strukturiranje kazala ni potrebno, niti ni smiselno. V izjemnih primerih lahko uvedemo še četrti nivo, vendar ga ne prikažemo v kazalu. Namesto formalnega strukturiranja kazala za nadaljnje nivoje (peti in šesti)  raje uporabimo strukturiranje besedila z nadnaslovi in naštevanji.
  • Prvo poglavje je »Uvod«, ki je običajno dolg okoli 2-5 strani. V njem najprej (i) opredelimo ozadje oziroma konceptualna izhodišča za določeno področje, nato jasno (ii) orišemo obravnavani problem in (iii) osnovni namen diplome, orišemo (iv) okvirne teze, hipoteze ali pa raziskovalna vprašanja ter (v) metodologijo (predvsem specifične metode empiričnega dela), na koncu pa tudi  predstavimo (vi) vsebino po poglavjih.
  • Osrednji del (oziroma osrednja poglavja):
    • Običajno se začne (i) konceptualnim delom, ki vključuje pregled teorije, ozadja problema in dosedanjega dela na tem področju, vključno z obravnavo terminologije in izčrpnim pregledom literature. V tem okviru imamo pogosto presek dveh področij in v takem primeru imamo dva konceptualna poglavja (npr. spletne ankete ter zadovoljstvo zaposlenih, če je diploma o metodoloških problemih spletnih anket za merjenje interne klime v organizaciji).
    • Po obravnavi splošnega konceptualnega ozadja pogosto – vsaj v primeru diplom, ki imajo empirijo  –  sledi del, (ii) kjer splošne konceptualne vsebine zožimo na naš obravnavani problem in podrobneje opredelimo cilje, specifična teoretska izhodišča ter eksplicitno predstavimo raziskovalna vprašanja (oziroma hipoteze) in orišemo metodološki pristop. Vse navedeno je formalno lahko znotraj poglavij konceptualnega dela (i), lahko predstavlja posebno poglavje, lahko pa je tudi znotraj naslednjega, empiričnega dela (iii).
    • Empirični del (iii) del osrednjega dela, je običajno zelo podrobno strukturiran in lahko uvodoma vključuje tudi razdelavo raziskovalnih vprašanj (oziroma hipotez). Glavnina empiričnega dela  je običajno strukturirana (na enem, lahko pa tudi na dveh ali treh nivojih) po tipih metodoloških pristopov (sekundarno raziskovanje, kvantitativno raziskovanje, kvalitativno raziskovanje, analiza diskurza, študija primera, ekspertni intervjuji) in/ali po fazah (opis metodologije, potek raziskave, statistična analiza, podrobne interpretacije).
    • Ob koncu empiričnega dela običajno (iv) interpretiramo vprašanja (oziroma hipoteze).  Navedeno največkrat nastopa kot zadnje podpoglavje zadnjega empiričnega poglavja, lahko pa je to tudi lastno poglavje; vse je odvisno od vrste okoliščin. Izjemoma pa lahko vse interpretacije v celoti prenesemo tudi v zaključek.
  • Zaključek ima načeloma podobno dolžino kot uvod (2-5 strani).
    • V njem najprej na kratko ponovimo (i) ozadje in osnovni problem. Najbolj varno je, če začnemo v smislu: "V diplomskem delu smo obravnavali.....". Lahko pa pred tem izpostavimo še nek najširši okvir problematike (celo širši kot v uvodu) in v njega umestimo oziroma aktualiziramo našo temo, in šele nato nadaljujemo z zgornjim stavkom. Dodajanje novih idej in sirupih okvirov dviguje kvalitetno diplomskega dela, hkrati pa je to seveda bolj zahtevno in terja več časa in truda.
    • Nato (ii) sistematično povzamemo, kar smo v posameznih poglavjih delali oziroma ugotovili.
    • Osrednji del zaključka je, da (iii) navedemo oziroma povzamemo vse bistvene ugotovitve ter raziskovalna vprašanja (zoroma hipoteze) in z njimi povezane rezultate, ugotovitve in zaključke.
    • Ob tem oziroma po tem navedene povzetke ugotovitev dodatno dopolnimo in (iv) interpretiramo še v luči uvodne opredelitve problema ter v okviru najširšega konteksta, kjer podajamo dodatne ideje in nove misli, stališča, predloge in rešitve, povezane z osnovnim problemom, kot tudi z drugimi (širše) povezanimi relevantnimi problemi in dodatnimi informacijami. Celotno obnavljanje in povzemanje mora biti v zaključku na bistveno bolj celovitem, celostnem in kvalitetnem nivoju kot je bilo to v odgovarjajočih delih diplome, ki jih povzemamo zgolj kot izhodišče za poglobljen komentar (nikakor torej tu ne sme biti zgolj mehanično ponavljanje).
    • Zelo primerno in dobrodošlo (čeprav povsem neobvezno, zato označimo z iv#)) je tudi, če v tem okviru podamo še povsem konkretna priporočila za določeno področje (npr. za pravno urejanje določenega področja ali neko specifično metodološko priporočilo). Seveda moramo biti pri tem zelo previdni, da ne podajamo nekompetentnih priporočil, zato so za tak dodatek (iv#) primerne le res kvalitetne diplome.
    • Na koncu (v) sistematično in pošteno predstavimo vse omejitve in pomanjkljivosti diplomskega dela, kot tudi večje, posebej nepričakovane težave, s katerimi smo se srečevali. Navedemo lahko tudi določena obžalovanja, ker nečesa nismo uredili najbolje in bi - če bi se tega lotevali danes - zato naredili drugače.
    • Razdelamo in (vi) orišemo tudi smeri oziroma izzive morebitnega nadaljnjega raziskovanja na tem področju

Glede strukture naloge je dobro upoštevati nekaj dobrih primerov, npr. diplomo Činkole in diplomo Primožič, pa tudi Crnkovič, LutmanLogar ter primere raziskav na 1ka.si. Še bolje pa je, če dobre primere  - kot smo že omenili  - uvodoma identificiramo skupaj z mentorjem.

 

B. Dileme in alternative strukturiranja

Dodati velja, da lahko k strukturi pristopimo tudi drugače:

  1. Nekatere uvodne komponente osrednjega dela – posebej velja to za podrobno opredelitev problema, metodologijo in raziskovalno vprašanje (oziroma hipoteze) – lahko v večji meri prenesemo kar v uvod, ki s tem seveda lahko preseže obseg petih strani. Tovrstni pristopi so sicer bolj pogosti pri konceptualnih (ne-empiričnih) diplomah. Problem takega pristopa pa je, da tvegamo določeno prehitevanje, saj hipoteze podrobno razdelamo, še preden smo dokončno in natančno opredelili pojme, terminologijo, pregledali teorijo, koncepte, literaturo in ozadje. Neugodna posledica takega pristopa je, da potem iste zadeve obravnavamo dvakrat, pri čemer jih prvič (v uvodu, za potrebe raziskovalnega vprašanja oziroma hipotez) morda obravnavamo pomanjkljivo in ne dovolj poglobljeno. Podobno velja za primere, ko se npr. metodologija ali obravnava hipotez že takoj po uvodu (torej še pred teoretsko obravnavo) postavi kot samostojna poglavja. Oboje se v splošnem odsvetuje in se uvod raje ohranja zgolj za grobo in poljudno predstavitev ozadja, problematike, namena in strukture. Obstajajo pa tudi primeri, ko je smiselno, da je uvod obsežnejši.
  2. Tudi zaključne komponente (interpretacije) osrednjega dela lahko v večji meri prenesemo v sklepno poglavje, ki se s tem seveda lahko močno podaljša. S tem ne nastanejo tako velike konceptualne težave kot v primeru razširjanja uvoda. V primeru določenih vsebinskih (ne-empiričnih) diplom pa je to morda celo ustreznejši pristop. V primeru empirične raziskave je običajno bolj smiselno ločiti neposredno statistično, metodološko in vsebinsko interpretacijo konkretnih rezultatov, razdelavo in odgovarjanje na raziskovalna vprašanja ter podrobno tehnično preverjanje hipotez (kar sodi še v osrednji oziroma empirični del) od sklepnih interpretacij v širšem okviru (kar sodi v zaključno poglavje). Ožje interpretacije je torej večinoma bolj smiselno umestiti v osrednji del naloge, kjer je to – kot smo že omenili  – lahko svoje podpoglavje ali celo poglavje, ter jih ločiti od širše obravnave in splošnejše vsebinske interpretacije v sklepnem poglavju. Obstajajo  tudi primeri – posebej pri konceptualnih diplomah, kjer ni empiričnega dela, ampak je osrednji del sestavljen iz zaporedja konceptualnih obravnav – v takem primeru opisanih nivojev interpretacij včasih ni smiselno (morda niti to ni mogoče) ločevati in se zato izvedejo le enkrat, in to v zaključnem delu.

Še nekatera specifična vprašanja konceptualizacije in strukturiranja diplomskega dela:

  • V primeru, da diplomsko delo nima empirične komponente (niti analize diskurza, niti študije primera, niti primerjalne analize), veljajo določene posebnosti, tako v strukturi kot v toku besedila, vendar jih ni mogoče v celoti predvideti in zanje specificirati priporočila. V takem primeru ima mentor še posebej pomembno vlogo.
  • Pogosto nastanejo dileme, ali obravnavamo raziskovalna vprašanja, kjer gre predvsem za identifikacijo in opredelitev raziskovalnega področja, ali hipoteze, kjer gre za specifično znanstveno trditev (pri čemer izrecno pazimo, da hipoteza ni trivialna, kar je sicer zelo pogost primer), ki jo dokazujemo z znanstvenim aparatom. Pri kvantitativnih raziskavah se dokazovanje hipotez pogosto izvaja npr. s statističnim preverjanjem domnev, pri vsebinskih problemih, kvalitativnem raziskovanju in v humanistiki pa z dokazovanjem, ki temelji na argumentih, ter s teoretičnim in izkustvenim preverjanjem, zato raje govorimo o tezi kot pa o hipotezi. V vsakem primeru je postavljanje hipoteze ali teze bistveno bolj zahtevno kot postavljanje raziskovalnega vprašanja. Nadaljnjo razlago in razmejitev med tezo, hipotezo in raziskovalnim vprašanjem najdemo tukaj.
  • Nekateri mentorji zahtevajo, da že v uvodu – poleg navedbe opisa empirične metode – opredelimo tudi odgovarjajoče znanstveno raziskovalne metode pri teoretskem delu, npr. induktivna metoda, deduktivna metoda, analiza sekundarnih virov,  konceptualna analiza določenega pojma, metoda primerjalne analize, zgodovinsko-razvojno metoda obravnave sprememb, poglobljena analiza primarnih virov ipd. Poimenovanje in navajanje navedenih pojmov je lahko zelo kompleksno ali celo občutljivo vprašanje (obstajajo namreč različni pogledi), ki ga je smiselno doreči z mentorjem.
  • Nemalokrat določeno aktualno dogajanje (npr. določen javni dogodek, politični škandal, medijski spin, specifično znanstveno odkritje ipd.) v družbi spodbudi diplomanta do te mere, da ga opiše kot izhodišče oziroma anekdoto na samem začetku uvoda. Tak pristop je načeloma dobrodošel, saj priča o živosti študenta in aktualnost teme, zato je lahko nadvse zanimiv, če le ni potem do zagovora preteklo preveč časa. Včasih pa s časovne distance tak poseg kasneje morda ni najboljši, zato je potrebna tudi previdnost.
  • Določeni mentorji in študenti radi ilustrirajo začetke diplome, posameznih delov ali poglavij tudi z izbranimi uvodnimi izreki ali citati, kar je dobrodošla poživitev za potencialne bralce, ni pa bistveno za kvaliteto diplomskega dela.
  • Komentirati velja še zahvalo, ki je po pravilniku FDV sicer neobvezna, vendar jo študenti navajajo v skoraj vsaki diplomi. V njej se zahvaljujejo staršem, sorodnikom, prijateljem, partnerjem, mentorju ipd. Ponoviti velja, da zahvala ni obvezna in da s sentimentalnostmi ne gre pretiravati. Patetičnost je posebej neprimerna. Pomisliti tudi velja, da bo zahvala, skupaj s celotno diplomo, na voljo na spletu do konca našega življenja. V zahvalo velja zato preliti zgolj najbolj bistvene, resnične, pristne in trajne občutke.
  • V primeru, da v besedilu uporabljamo številne kratice, jih za kazalom zberemo kot »Seznam kratic«, posebej, če uporabljamo kratice, ki jih ob prvi uporabi ne pojasnjujemo. Če uporabljamo manjše število kratic (npr. manj kot pet), ki jih ob njihovi prvi uvedbo tudi  podrobno razložimo, poseben seznam zanje običajno ni potreben. Na drugi strani je seznam slik in tabel, obvezna sestavina diplomskega dela.
  • Zelo pomembna je konsistentnost strukture diplomskega dela in toka (»flow«). Nikakor namreč ne sme priti do neujemanja navedb v uvodu (kakšno strukturo in vsebine smo obljubili), osrednjem delu (kaj dejansko smo obdelali in kako smo strukturirali) in zaključku (povzemanje, kaj smo naredili in reflektiranje glede na uvod). Posebej v zaključku se je treba vrniti na izhodišča in vse napovedi in obljube iz uvoda. Lahko se tudi izrecno sklicujemo na kak uvodni stavek – to daje zelo dober vtis, da je diplomska naloga čvrsto povezana. Tudi sicer je dobro eksplicitno povezovati različne dele.

Poudariti tudi velja, da mora tudi sicer vsako strukturiranje temeljiti na zgolj eni dobro premišljeni dimenziji*. Nemalokrat se namreč zgodi, da se določeno strukturiranje - bodisi na prvem, drugem ali tretjem nivoju - izvaja tako, da združuje oziroma zmeša več dimenziji (npr. prve tri točke so dejavniki določenega problema, druge tri pa področja uporabe). V takem primeru imamo pač najprej dve dimenziji oziroma točki (dejavniki in področja uporabe), ki se vsaka nato strukturira v tri pod-dimenzije oziroma pod-točke. Navedeni princip seveda ne velja le za kazalo, ampak za vsako strukturiranje oziroma naštevanje po alinejah.

 

C. Povzetek (Abstrakt)

 

Povzetek je izjemno pomemben, saj je to del, ki se prebere kot prvo in tudi daleč najbolj natančno. Navedeno velja za mentorje in komisijo, za ostale bralce pa bo to  pogosto sploh zgolj edini del, ki ga bodo prebrali. Zato mora biti narejen nadvse skrbno. Izdelamo ga na koncu, ko je diploma že spisana. Zahteva večkratno branje in piljenje (najmanj 3 pri boljših študentih in najmanj 5 verzij pri običajnih); nikakor pa ga ni mogoče narediti v enem dahu ali v pol ure. Nadvse koristno je, pravzaprav je to kar nujno, da ga damo prebrati več osebam. Pri vsem tem smiselno upoštevamo splošna priporočila o pisanju povzetka. Ko imamo prvi draft povzetka, si velja ogledati in primerjati glede na primere dobrih diplom.

 

*Povzetek oziroma abstrakt mora imeti naslednje elemente, kjer povzamemo vse bistvene vsebine naše diplome:

  1. ozadje in relevantnost teme,
  2. opredelitev obravnavanega problema,
  3. cilje naloge in morda tudi hipoteze oziroma raziskovalna vprašanja (ali vsa oris vsebine),
  4. okvirno strukturo in potek,
  5. jasno razviden prispevek avtorja oziroma dodana vrednost,
  6. na koncu je priporočljivo v enem stavku povzeti glavno ugotovitev.

Da študenti globoko podcenjujejo zahtevnost dela na povzetku, priča dejstvo, da je skoraj vsak  povzetek, ki ga odda študent, potreben več popravkov mentorja. Praviloma ali vsaj pogosto so potrebne 2-3 interakcije, na koncu pa še neposredno urejanje s strani mentorja. Problemi so običajno naslednji:

  • Študent podcenjuje zahtevnost povzetka in mu nameni premalo časa, naredi premalo verzij, verzije se "ne uležejo", povzetka pred tem ne pokaže svojemu socialnem krogu.
  • Večina povzetkov je že formalno neustreznih (izven okvira 150-200 besed, brez 3-5 ključnih besed), ker študenti pogosto ne preberejo navodil o formatu.
  • Zelo redko študent spiše jezikovno res povsem brezhiben tekst, čeprav bi se lahko potrudil (npr. vklopi črkovalnik, poskrbi za vejice, odstranil nerodne oz. predolge stavke).
  • Skoraj vsi povzetki so (bolj ali manj) pomanjkljivi tudi v vsebinskem smislu, iz enostavnega razloga, da ne vključujejo vseh zgoraj navedenih vidikov (i-vi).

 

D. Analitičnost

V pogledu analitičnosti na tem mestu podajamo le osnovne principe. Podrobnosti, posebej v primeru empiričnih diplomskih nalog, so opisane v navodilih za  raziskovalna poročila:

  1. Bistvo vsake kvalitetne analize je analitična pronicljivost. To je v določeni meri osebnostna lastnost, ki jo imamo ali pa je nimamo, deloma se je da tudi priučiti. Iz goščave podatkov in dejstev je namreč treba izluščiti bistvo.
  2. Gre predvsem za to, da najdemo bistveno in smiselno razlago za naše številke. Tipično se pričakuje, da osnovno ugotovitev povzamemo v kar najbolj enostavno povezavo dveh spremenljivk (npr. »moški pogosteje kupujejo kot ženske«) ali pa navedemo bistveni trend v podatkih (npr. »velika podjetja so skoraj v celoti vstopila v uporabo določene storitve že pred tremi leti, mala pa bodo šele letos«).
  3. Iz podatkov moramo torej izluščiti novo informacijo, ki jo podatki prinašajo uporabniku oziroma bralcu. Vedno se tudi sprašujemo, kaj je v naših ugotovitvah novega. Če naše ugotovitve zgolj potrjujejo siceršnje stanje na področju, to eksplicitno povemo. Enako velja, če se ugotovitve razlikujejo. V vsakem primeru moramo naše ugotovitve podpreti z drugimi viri. Ne smemo pa navajati in ponavljati  trivialnih ugotovitev.
  4. Posebej pazljivi moramo biti, kadar imamo tri spremenljivke, saj je v tem primeru interpretacija bistveno težavnejša in je zato pomembno, da jo poljudno predstavimo. Najbolj kritično je to, kadar imamo interakcijo (npr. »med mladimi so ženske bolj izobražene kot moški, med starejšimi pa imajo moški boljšo izobrazbo kot ženske«).
  5. Statistični interpretaciji, ki se nanaša zgolj na pravilno navedene odstotke in druge statistične kazalce, vedno – če le ni ugotovitev povsem trivialna – dodamo tudi smiselno vsebinsko razlago pojava. V zgornjem primeru interakcije bi to pomenilo: »Včasih so bile možnosti za šolanje ženskam bistveno bolj zaprte, zato so med starejšimi generacijami moški bolj izobraženi. Danes pa so možnosti šolanja izenačene; ker pa šolski sistem nagrajuje vestnost in marljivost, so dekleta pri formalni izobrazbi uspešnejša kot fantje«. Pri vsebinski interpretaciji smo seveda razmeroma svobodni in lahko navedemo drugačne razloge za tako stanje. Običajno namreč obstaja več možnih vsebinskih interpretacij (ne pa tudi več statističnih interpretacij). Paziti moramo le, da naša interpretacija ni v nasprotju s podatki, s splošno sprejetimi spoznanji na določenem področju in z zdravo pametjo.
  6. Pri proučevanju vzrokov in povezav se moramo zavedati, da lahko obstaja spremenljivka, ki povsem spremeni naše ugotovitve (tako bi v zgornjem primeru zgolj bivariatna analiza spola in izobrazbe – npr. »moški so enako izobraženi kot ženske« – močno zavajala oziroma poenostavljala). Pred tovrstnimi učinki se pri vzročni/kavzalni analizi v ne-eksperimentalnem raziskovanju (ki pa vključuje tudi skoraj vse anketne raziskave) sploh ne moremo v celoti zavarovati. Največ, kar lahko naredimo je, da vedno vključimo vse relevantne spremenljivke, posebej izobrazbo, spol in starost.
  7. Za kvalitetno in pronicljivo analizo je potrebno predvsem dvoje:
    • Stalno povezovanje dobljenih ugotovitev z drugimi splošnimi znanji (splošno poznavanje problematike, teoretska literatura) in z vsemi relevantnimi informacijami o proučevanem pojavu, npr. prejšnja poročila, drugi relevantni viri, novice iz medijev.
    • Vzpostavljanje odnosa med ugotovitvami iz analiziranih podatkov in osnovnim raziskovalnim oziroma marketinškim problemom. Predvsem v primeru, če obstaja podobno vsebinsko poročilo za neko preteklo obdobje, je obvezno izdelati časovne primerjave, najbolje v grafikonu.
  8. V določeni meri se lahko zgledujemo po novinarjih, ki imajo razvit čut, da razumljivo predstavijo bistveno ugotovitev iz podatkov. Ugotovitve morajo zato biti vedno enostavne in razumljive, vendar ne na škodo strokovnosti. To je skoraj vedno mogoče izpeljati, čeprav terja nekoliko več dela.
  9. Če so podatki čudni ali nekonsistentni in za to nismo našli nobenega metodološkega, niti vsebinskega razloga, je najbolje, da jih take tudi pustimo skupaj z navedbo, da so pač nekonsistentni oziroma se problem še raziskuje. Spreten analitik bo znal to izvesti na eleganten in sprejemljiv način. Seveda pred tem v celoti raziščemo, ali gre morda za napako v anketnem postopku ali analizi. Ravno tako izrecno preverimo, če gre morda za malo število enot in lahko odstopanje pripišemo 5% statističnemu tveganju. V takem primeru nekonsistentnost pripišemo premajhemu številu enot. Običajno je tak razkorak celo koristen, saj je ilustrativen za kvaliteto raziskave in hkrati tudi za vsebinske interpretacije – realnost je namreč nemalokrat drugačna od naših predstav. Potvarjanje podatkov ali izpuščanje nekonsistentnih podatkov pa je ne le v nasprotju z vsemi etičnimi kodeksi (npr. Statistično društvo SlovenijeESOMAR), ampak tudi zavaja uporabnika in krši etična načela delovanja FDV.
  10. Običajen potek analize, prikazov in statističnih interpretacij je naveden *tukaj.
  11. Posebej pomembna je ustrezna oblika, tabele in grafi (*v tem pogledu upoštevamo razdelke III, IV, V tukaj).
  12. V pogledu analiz za anketne raziskave upoštevamo priporočila (*razdelek VII tukaj). Posebej velja upoštevati, da pri številkah uporabljamo decimalno piko (in ne vejico, ki jo uporabljamo za razmejevanje tisočic, npr. 123,425.67), da ne pretiravamo z natančnostjo (odstotke praviloma zaključujemo brez decimalk, povprečja praviloma na eno decimalko).

 

E Literatura in viri

Pri pisanju diplomskega dela je izredno pomembno izčrpno iskanje literature. Danes je namreč vsaka diploma globalna in mora upoštevati vsa javno dostopna spoznanja, zapise, dogajanja in aktivnosti, ki so javno dostopna v času nastajanja diplome.

* Na samem začetku se mora zato študent najmanj štiri ure - če je fokus diplome v poudarjenem iskanju virov, pa seveda še več -  zavzeto in sistematično posvetiti iskanju virov in vajo ponoviti (najmanj eno uro) tudi pred oddajo oziroma ob zaključku. V primeru, da se diploma vleče dlje časa, pa velja tovrstno (enourno) obnovitev izvesti tudi vsake tri mesece. Gre vsaj za naslednje aktivnosti:

  1. Definirati je treba ključne besede diplomskega dela, pri čemer velja ločiti ožji krog 3-5 gesel, v izjemnih primerih tudi 10 gesel (npr. naslovni pojem, ključni pojmi oziroma definicija področja) ter širši krog vseh relevantnih gesel za našo temo, ki ga temeljito prečešemo predvsem v prvi faz iskanja literature.
  2. Iskanje po bibliografskih podatkih mora obvezno upoštevati vse na spletu dostopne vire, v prvi vrsti Google in predvsem Google Scholar (http://scholar.google.com), v celoti pa moramo obvladati gradiva (podatkovne baze) domicilne knjižnice za določeno področje (npr. ODK za FDV), posebej seveda vse, kar je bilo o zadevi napisano v slovenščini oziroma s strani Slovencev (diplome, spletni zapisi, članki, knjige itd.).
  3. Za ožji krog ključnih besed si v Google Scholar nastavimo obveščanje o vsakem novem zapisu. Posebej pa se v Google Scholar naročimo tudi na obveščanje o delih, ki citirajo naše glavne vir (npr. pet glavnih člankov oziroma knjig, ki so za diplomo najbolj pomembna). Če gre za ključni kompleksni termin, ki je kot skovanka zelo specifičen in sestavljen iz več besed, ga v Googlu iščemo tudi z navednicami, kot integralen zapis, npr. "mobilne spletne ankete" oziroma "mobile web surveys".
  4. Za obstoj kake nove ključne knjige z določenega področja je potrebno glede na ožje ključne besede enako pogosto in temeljito kot Google pogledovati tudi na Amazon.com. Pomembne zadeve brez zadržkov nabavimo ali pridobimo preko med-knjižnične izposoje
  5. Posebej je potrebno pregledati podobne diplome s tega področja iz matične fakultete, npr. iz FDV (vse so dostopne na spletu), glede na tematiko pa tudi iz "sosednjih" fakultet, kjer tečejo dipoloma s podobno vsebino. Pri tem identificiramo dve ali tri boljše in jih  preberemo bolj pozorno.
  6. Pregledati je potrebno vsa relevantna gradiva (npr. blogi, poročila) na internetu na osnovi vsebinskih povezav (linkov), ki se nahajajo na spletnih mestih, ki so za našo diplomo ključnih organizacijah in ustanovah. Pri tem je treba navedene organizacije uvodoma eksplicitno identificirati.
  7. Natančno je treba pregledati povezave do vseh organizacij, združenj oziroma oseb, ki se s problematiko ukvarjajo v Sloveniji (od ekspertov do preteklih diplomantov); v tam namen je potrebno uvodoma narediti  ustrezen spisek. Nato jih je potrebno pogumno kontaktirati in vprašati za morebitne vire, stanje stvari in aktualne novosti. Ambiciozni študenti pa bodo v tem pogledu kontaktirali tudi aktualne globalne avtoritete, avtorje, združenja oziroma organizacije (presenečeni bodo, kako prijazno in promptno odgovarjajo tudi največji eksperti). Tudi v tem pogledu je treba uvodoma narediti spisek odgovarjajočih imen.

Nikakor se ne sme zgoditi, da bi pisec diplomskega dela prezrl katerega od zgornjih virov literature in s tem izpustil kak najbolj ključen vir (npr. podobno diplomo, najnovejšo raziskavo ali vir, ki je osrednji za naš problem, neko novo knjigo s tega področja). Navedena zadrega, ko v diplomi manjka nek novejši ključen vir (ali celo nek zelo pomemben tekst), je na žalost precej pogosta. Razlog je enostaven: študent ne upošteva vseh zgornjih  alinej.

Pri navajanju literature je treba biti ZELO natančen. Pri tem upoštevamo ustrezna navodila fakultete (npr. FDV), pa tudi primer dobre diplome (identificirali smo jih že uvodoma). Običajno je namreč to prva zadeva, ki jo komisija preleti in pri tem zelo hitro odkrije nepravilnosti, nedorečenosti, nekonsistentnosti, ki so se morda izmuznile mentorju ali pri tehničnem pregledu (npr. navaja se članek, ki se ne citira, in obratno, ali pa je literaturi nekoliko drugačen zapis kot v sklicevanju). Brez brezhibno urejene bibliografije tudi ni mogoče dobiti dobre ocene. Šlamparija pri citiranju je namreč visoko korelirana  s šlamparijo v sami diplomi, zato se take diplome berejo z večjo sumničavostjo. Napaka pri navajanju literature pomeni indic, da so napake tudi v vsebini.

 

F Avtorstvo in citiranje

Načeloma moramo vse, kar smo prenesli dobesedno (»cut-paste«) od drugje, dosledno citirati, in to v navednicah, z navedbo strani. Tudi če gre  za »cut-paste« slovenski prevod angleškega vira, ki ga sicer citiramo v originalu, ne zadošča navajanje angleškega izvirnika, ampak v opombi navedemo vir slovenskega prevoda. Ravno tako moramo vse, kar smo od nekje povzeli oziroma zgolj nekoliko prilagodili (stavek, odstavek, misel, ideja), dosledno citirati. Izrecno je tudi treba navesti, če je del našega teksta (poglavje, odstavek) prosto obnovljen po nekem viru. Skratka, vse ideje, ki niso naše, je treba dokumentirati. Seveda pa ne smemo pretiravati, kar se zelo pogosto dogaja. Da je npr. internet spremenil družboslovno raziskovanje, lahko trdimo tudi brez citiranja.

 

Program Turnitin običajno pokaže pod 10% prekrivanje, z neko utemeljitvijo se tolerira do 20%. Kar je več, pa je treba izrecno elaborirati in pojasniti. Zelo nevarno je zato v teoretskem delu naloge lahkotno kopirati ali zgolj malo prilagajati tekst iz raznoraznih (angleških) virov, ki jih prevedemo in citiramo, vendar pa pozabljamo, da so ga podobno prevajali že drugi, pa tega ne vemo. Posledično se nam lahko zelo hitro zgodi, da Turnitin pokaže zelo visoko prekrivanje.

Pri citiranju ter navajanju literature in virov kar najbolj natančno upoštevamo fakultetna pravila (npr. pravila FDV). 

Pri citatih je potrebna popolna etičnost, natančnost in korektnost. Vse, kar navedemo, moramo tudi citirati in pravilno navesti v literaturi. Velja pa tudi obratno, vse kar je v literaturi, mora biti nekje citirano. Bibliografske enote, ki jih ne navajamo, je treba odstraniti.

G Format in formalnosti

Ker je FDV precej velika fakulteta, formalnosti postajajo vse bolj pomembne. Tako profesorji kot tudi referat procesirajo diplome po tekočem traku, za kar je potreben nek sistem, standardizacija, s čimer je seveda povezana tudi določena "razčlovečenost". Po drugi strani pa tovrstni formalizmi zagotavljajo določeno kvaliteto in sistematično preprečujejo anomalije.

*Najmanj težav bomo imeli, če si natančno preberemo uradna navodila fakultete (in še posebej, v primeru FDV, "Najpogostejše napake pri urejanju diplomskega dela",  kot tudi "Pravilnik o diplomskem delu" in "Navodila za urejanje znanstvenih in strokovnih besedil"), Katedre in tudi spodnja opozorila na pogoste formalne napake, ter vse to strogo upoštevamo. Hkrati nikoli ne oklevajmo kontaktirati mentorja ali strokovno službo za dodiplomski študij (referat), da razjasnimo zadeve, saj se pravila občasno spreminjajo. Površno informiranje, npr. od sošolcev, je lahko pomanjkljivo in ima zato lahko precej neugodne posledice.

Glede formalne strukture poglavij posebej pazimo na naslednje:

  • da nimamo premalo (npr. le 2-3) ali preveč poglavij (npr. več kot 10);
  • da nimamo zgolj enega podpoglavja v določenem poglavju (npr. le 2.1.1 v poglavju 2.1);
  • da niso poglavja ali podpoglavja osrednjega dela (brez zaključka in uvoda) med seboj v številu strani zelo nesorazmerna, npr. 3 strani – 30 strani;
  • da nimamo poglavij/podpoglavij z eno samo stranjo ali manj.

Pri strukturi se moramo tudi odločiti, ali bomo v koren (»root«) poglavja pisali kratek uvod in/ali oris vsebine podpoglavij, kar je sicer zelo priporočljivo, ni pa obvezno:

Poglavje 2
tekst, tekst, tekst, tekst…
  Poglavje 2.1.
 
tekst, tekst, tekst, tekst…

Lahko pa se odločimo, da bo tekst šele v podpoglavju nižjega nivoja, npr. Poglavje 2 spodaj nima svojega (uvodnega) teksta, ampak se tekst začne šele v Poglavju 2.1:

Poglavje 2
  Poglavje 2.1.

  tekst, tekst, tekst, tekst…

V vsakem primeru je pomembno predvsem, da smo konsistentni. Nekoliko bolj primeren in prijazen je prvi način, čeprav je bolj zahteven. Lahko pa se odločimo, da bodo brez vsebine le določeni nivoji (npr. prvi nivo), vsi ostali pa imajo vsebino. Tudi v tem primeru je bistveno predvsem to, da smo dosledni.

Konsistentnost je potrebna tudi pri oblikovanju odstavkov. Načeloma ima vsaka zaokrožena misel svoj odstavek. Praktično nemogoče je – posebej pri empiričnih nalogah – da bi odstavek obsegal več kot eno stran. Odstavki dajejo »zračnost« tekstu, zato so dobrodošli. Seveda ne gre pretiravati in postavljati vsak stavek (ali več krajših) v poseben odstavek, čeprav je včasih potrebno tudi to. Običajno postavljamo 3-4 odstavke na stran.

Uporabi opomb pod črto (»footnote«) se izogibamo. Uporabimo jih izjemoma, da pojasnimo kaj res manj pomembnega, ali da damo kak URL link, ki ni tako pomemben, da bi se navajal med viri ali literaturo, vse pomembne zadeve pa raje damo v glavni tekst.

V pogledu prvoosebnega pisanja se priporoča znanstvena množina (npr. »ugotovili smo…«) namesto ednine (npr. »ugotovila sem«), saj se s tem izognemo celi vrsti težav. Ni pa seveda narobe, če pišemo v ednini. Posebej pazimo na konsistentnosti avtorskega pisanja in če že uporabljamo prvo osebo ednine, potem ne smemo občasno pisati v prvi osebi množine (in obratno).

Posebej pozorni moramo biti na končni formalni izgled diplome. V tem pogledu lahko z zelo malo napora bistveno izboljšamo diplomo. Upoštevati je treba, da zares temeljitih bralcev diploma zelo verjetno ne bo imela, imela pa bo bralce, ki jo bodo preleteli in takoj opazili predvsem naslednje:

  • tipkarske in jezikovne napake in nerodnosti v besedilu, še posebej v povzetku, ki mora biti brezhiben, pa tudi v uvodu in zaključku (posebej na začetkih, npr. neroden in ne-tekoč začetek, prvi stavek, prvi odstavek);
  • opazno šibek celoten jezik (slabo lektoriranje);
  • nestrokoven prevod v angleščino;
  • neprimerno oblikovane tabele:
    • netočne glave tabel (ne navaja se, katere enote so v tabeli in po kakšnem kriteriju so prikazane);
    • nepravilno navajanje vira (ali celo brez vira);
    • nerodno ali celo narobe obrnjene tabele (posebej neustrezni odstotki po vrsticah);
    • brez navajanja vsote (npr. 100%, če so %); 
    • brez števila enot;
  • ,neposredni izvozi iz SPSS z opisi v angleščini ter prepodrobne decimalke; načeloma se navaja odstotke  brez decimalk (npr. 90 %), povprečja pa z eno decimalko (npr. 3.4);
  • neprimerno oblikovani grafi:
    • pretiravanje s tro-dimenzionalnostjo izpisov;
    • netočna glava in naslov;
    • netočni viri;
    • skala na x ali y osi se ne začne z 0; 
    • graf je konceptualno narobe zastavljen (kar lahko preverimo tako, da jih damo na hitro pogledati neki tretji osebi, ki mora graf, če je dober, v trenutku razumeti);
    • izbira strukturnih krogov, kjer bi morali biti strukturni stolpci;
    • navpični strukturni stolpci, kjer so bolj primerni vodoravni;
    • skala, ki ima vizualne razdalje med točkami, ki ne odražajo dejanskih numeričnih razlik (razdalja med 2 in 3 je enaka kot med 3 in 10);
    • neustrezno število kategorij v frekvenčni porazdelitvi (priporoča se 4-8 kategorij);
  • odvečne tabele (tabele s frekvencami za odprte odgovore za zgolj 2 enoti) ali grafi (npr. krog kjer je 100 % odgovorov DA);
  • slike, ki so v resnici tabele;
  • napake pri postavitvi besedila:
    • neenakomerni in drugače neurejeni presledki med besedami (npr. brez presledka za piko);
    • neurejeni prelomi strani (npr. glava slike na drugi strani kot tabela, prelomljena tabela na dveh straneh, naslov v zadnji vrstici strani);
    • nekonsistentno število praznih vrstic pred in za tabelo, sliko oziroma naslovom poglavij in razdelkov;
  • napake pri oštevilčevanju strani, kazala, tabel, slik;
  • nedorečena struktura, kazalo ali reference:
    • napake pri oštevilčevanju poglavij (eno poglavje manjka, oznake v tekstu se ne ujemajo s kazalom);
    • napake pri zaporednem oštevilčevanju slik in tabel (npr. tabele 3 sploh ni, sta pa 2 in 4, ali pa je tabela 3 dvakrat);
    • spisek referenc na koncu se ne ujema z uporabljenimi v tekstu;
  • nekonsistentnosti v poimenovanju pojmov npr. enkrat spletna anketa, drugič internetna anketa;
  • uporaba tujk, prevodov ali kratic brez uvajanja in pojasnila;
  • ne-sortiranje ključnih besed v povzetku po abecedi.

 

H Jezik

 

*Upoštevati velja naslednja splošna načela pisanja:

  • Stavki naj ne bodo dolgi, izogibamo se žargonu (vse sporne izraze dajemo v navednice), odvečnim besedam, frazam in izumetničenosti.
  • Če je le mogoče, pišemo v prvi osebi množine ali v pasivu; izogibamo se prve osebe ednine, če pa se v dogovoru z mentorjem odločimo drugače, moramo biti konsistentni.
  • Kjer je le mogoče, pri pisanju uporabljamo sedanji čas.
  • Stil naj bo živahen.
  • Izogibamo se besednim klišejem, posebej trditvam, ki so trivialne in tavtološke, praznim stavkom in odvečnemu navajanju fraz.

 

Mnogi študenti so v pogledu jezika dobro pismeni, mnogi pa imajo težave, ki so lahko na treh ravneh:

  1. Težave izražanja misli, formuliranja stavkov in zagotavljanja toka pripovedi.
  2. Jezikovne težave, kot so vejice, nerodni stavki, neprimerne besede, slovnica.
  3. Tipkarske napake.

ad 1) Težave izražanja so najtežji primer, ki niti ni tako redek. Mlajši mentorji na tem mestu nemalokrat naredijo napako in sami formulirajo tekst, saj obupajo nad študentovo zmožnostjo, da bi upošteval tovrstne pripombe in zadeve rešil sam. To je seveda dvakrat narobe: potuha za študenta (ki bo v življenju moral pisati ali vzpostaviti sistem za pomoč) in izguba časa za mentorja. Tak študent mora najti pomoč v svojem socialnem krogu ali pa nekoga najeti (npr. kolega študenta ali pa specializiranega ponudnika te storitve), da mu pomaga pisati oziroma formulirati tekst. Bolj kot sam končni format jezika (ki ga lahko reši lektor), je namreč pomemben povezan in tekoč stil pisanja (»flow«), in to brez mašil, brez ponavljanja, brez trivialnih navedb, brez napačnih navedb, brez dodajanja popolnoma neumestnih stavkov, brez nelogičnih preskokov med temami in konteksti, brez zgrešenih argumentacij in nepotrebnih dokazovanj, brez neprimernih povezav, predvsem pa na dobrem poljudno strokovnem nivoju in z jasno rdečo nitjo. Dober tok pripovedi mora biti vzpostavljen tako znotraj stavka in odstavka, kot tudi med odstavki in med poglavji (še posebej med uvodom in zaključkom). Vse to ni stvar lektorja in lektor tega ne more rešiti.

V tem primeru je neprecenljivo, da osnutke poglavij bere še nekdo drug (lahko ne-jezikoslovec) iz študentovega socialnega kroga. Niti ni potrebno, da je bralec strokovnjak področja (še bolje je, da ni, saj je diplomsko delo namenjeno tudi splošni intelektualni javnosti), ampak razumen in kritičen bralec, ki bo zlahka opazil nedoslednosti, tipkarske napake, ponavljanja, nerodne stavke, protislovne trditve, predvsem pa odsotnost rdeče niti in konsistentnosti. Smiselno je, da je takih preliminarnih bralcev tudi več. Od mentorja se namreč ne pričakuje, da bo komentiral in posredoval pri prav vsaki nerodni formulaciji, mentor zgolj opozori na ponavljajoči tip nerodnosti, ki jih mora nato odkriti in odpraviti študent sam.

ad 2) Jezikovne težave lahko reši (a) študent sam, z malo več truda, (b) lahko si pomaga s specializiranimi programi (npr. Besana), (c) lahko pridobi pomoč iz svojega socialnega kroga, kjer je kdo, ki ima voljo in občutek za jezik, lahko pa (d) najame lektorja. Ponudb za lektoriranje diplom je ogromno, zato izbira ni težka, kljub temu je potrebna previdnost (izberimo na osnovi priporočila), saj mrgoli nekvalitetnih lektorjev. Dilemo glede lektoriranja je najbolje rešiti z mentorjem, ki ima izkušnje in bo znal oceniti potrebo po lektoriranju. V končni fazi je sicer mentor tisti, ki jamči, da je diploma vsebinsko, formalno in jezikovno brezhibna. Mentor bo zato ocenil tudi, ali je potrebno lektoriranje celotnega teksta, ali mogoče le uvoda, povzetka in zaključka. Študent pa se mora za to pravočasno organizirati (identificirati dobrega lektorja in rezervirati čas). Vse pogosteje pa je za standardno kvaliteto potrebno formalno lektoriranje celotnega teksta, še posebej, ker bo diplomsko delo na spletu trajno dostopno in se ga ne bo več dalo spreminjati. Izkušnje zadnjih let kažejo, da večina diplom potrebuje formalno strokovno lektoriranje. Bolje, da to študent uredi vnaprej, kot da to ureja po zagovoru, ko komisija naknadno zahteva lektoriranje.

ad 3) Tipkarske napake so popolnoma nesprejemljive. Nič ne sme biti oddano, niti prvi delni osnutek, brez upoštevanja črkovalnika (»spell-check«). To je absolutna dolžnost študenta, ki jo mora opraviti, preden karkoli odda.

V pogledu strokovnih izrazov se temeljito razgledamo po spletu, po strokovnih slovarjih in podobnih spletnih mestih:

V primeru nejasnosti zadeve pravočasno razčistimo z mentorjem in po potrebi tudi z jezikovnimi strokovnjaki.

Če v celotni nalogi uporabljamo določen izraz zelo pogosto, lahko zanj uvedemo tudi kratico in v nadaljevanju uporabljamo le kratico.

Jezik je izjemno pomemben in nemalo diplomantov mora zaradi slabega jezika po zagovoru diplomo še enkrat oddati, kar je neugodno, povzroča dodatne stroške in niža oceno. Zato je v tem pogledu potrebna skrbnost in tudi pravočasna priprava.

*Nekaj standardnih jezikovnih napak, ki se jim je treba izogniti:

  • Ankete ne »rešujemo«, ampak nanje odgovarjamo oziroma jih izpolnjujemo.
  • »Socialna omrežja« so družabna omrežja ali družbena omrežja (odvisno od konteksta, ki se razčisti z mentorjem).
  • Izogibamo se pogovornim izrazom (npr. »situacija«, »debata«), predolgim stavkom (npr. več kot 50 besed, preveč hierarhičnih podredij) in nerodno obrnjenim stavkom (npr. prepogosta uporaba izraza "le-ta").
  • Ko uvajamo v slovenščino angleške pojme – za katere še ni neke povsem znane in dogovorjene slovenske inačice oziroma je izraz nov, se prevaja na več načinov, je kakorkoli drugače neuveljavljen, ali je drugačen od neposrednega prevoda iz angleščine (npr. »satisficing«, »mode effect«, »mixed methods«, »speeding«,...) – potem ob prvi uporabi vedno v oklepaju navedemo angleški izraz, npr. "zaledni (angl. back-end) sistem" ali »zadostovanje (ang. satisficing)«. Navedeno velja tudi za termine, ki so zelo  strokovni ali specifični, čeprav so morda bili pojasnjeni in obravnavani na predavanjih odgovarjajočega predmeta in termine, ki so pojasnjeni v odgovarjajočih strokovnih slovarjih.
  • Nikoli ne začenjamo stavka s številko, npr. z odstotkom.

I. Dolžina

Dolžina diplome se meri v številu strani oziroma, še bolje, v številu besed.

Gre za vidik, ki pravzaprav sodi med dileme, do katerih se velja opredeliti že v fazi  priprave (II), ko se odločamo za bolj ali  manj ambiciozno oziroma zahtevno diplomo. Na skupno dolžino celotnega teksta nato pazimo tudi v toku celotnega pisanja.

Po drugi strani pa se proti koncu pisanja s tem spet ne obremenjujemo preveč. Dolžina je namreč razmeroma fleksibilna in če proti koncu pisanja npr. ugotavljamo, da bo končni obseg odstopal od zastavljenega, potem tega v primeru, ko bi nenadna sprememba v pisanju (pač zato, ker bi morali radikalno krajšati ali daljšati) izrazito spremenila potek ali celo koncept diplome, raje ne spreminjamo.

FDV pravilnik ne določa podrobneje dolžine diplome dodiplomskega študija, pač pa jo z dodatnimi priporočili pogosto urejajo programi oziroma katedre. FDV predpisuje zgolj format strani (12pt, 1.5 presledka). Pri takem formatu ima v primeru »Times New Roman«, ki ga najbolj priporočamo, ena stran običajno okoli 300-350 besed in 1,800-2,200 znakov s presledki, kar je odvisno od narave besedila in razgibanosti teksta (nadnaslovi, podpoglavja, odstavki, citati, naštevanja). Pri tem navedeno število besed oziroma strani ali znakov ne upošteva prilog, aneksov, literature in kazala.

V primeru drugačnih pisav kot Times New Roman je - pri določenem številu besed - strani lahko tudi več (Arial ali Tahoma pomeni povečanje števila strani za  10%, Verdana pa za 20%) ali manj (npr. Ariel Narrow pomeni zmanjšanje števila strani za 10%). V primeru tabel ali grafov je znakov in besed seveda manj; pri preračunavanju je smiselno upoštevati, da en običajen graf ali tabela predstavlja približen ekvivalent 100-200 besed teksta.

 

Katedra KDIM ima glede diplom dodiplomskega študija (prva stopnja) naslednje formalno priporočilo:

  • Študenti, ki zaključujejo visokošolski program DI (diploma ima 5 ECTS, torej se pričakuje 150 ur dela) imajo priporočilo Katedre o obsegu diplome do 7.000 besed, kar bi pomenilo – če govorimo o Times New Roman pisavi – okoli 20-25 strani. V realnosti se izkaže, da so navedene omejitve (7,000 besed) več kot minimalne, saj jih presežejo praktično vse diplome. Diplome visokošolskega programa so namreč običajno v razponu 35-45 strani (namesto 20-25 strani) in imajo okoli 10,000 (namesto 7,000) besed.
  • Študenti univerzitetnega programa imajo priporočilo Katedre o obsegu diplome do 10,000 besed (diplomsko delo ima 10 ECTS oziroma 300 ur), kar bi pomenilo 30-35 strani. V realnosti pa so diplome univerzitetnega (bolonjskega) programa  običajno v razponu med 40 in 60 strani (namesto 30-35). Če omenjeni razpon izrazimo s številom besed, to pomeni interval 10,000-20,000 besed (namesto 10,000 besed).

 

Magistrska dela (bolonjska) so predvidoma nekoliko daljša, saj 24 ECTS pomeni, da se v povprečju pričakuje bistveno več dela, to je 720 ur (okoli tri mesece polnega delovnega časa oziroma okoli pet mesecev po 150 ur), kar pomeni več kot dva- oziroma trikratni obseg dodiplomskega študija. FDV pravilnik za drugo stopnjo izrecno priporoča 45-80 strani, kar bi pomenilo 13,500-28,000 besed. Katedra KDIM zato v  pogledu magistrske naloge nima nekih svojih posebnih priporočil. V realnosti magistrska dela običajno obsegajo okoli 60 strani oziroma okoli 20,000 besed. Nemalokrat se celo približajo znanstvenem magisteriju, za katerega FDV praviloma določa 80-130 strani, kar pomeni 24,000-45,500 besed. Dodajmo, da se za disertacijo pričakuje 160 – 350 strani. 

 

Če diploma ni ambiciozna, vsekakor ni nobene potrebe, da je obsežna – s tem bomo porabili le preveč časa in imeli več stroškov. Če je kljub temu naloga preobsežna, je smiselno izločiti bolj tehnične vsebine v Dodatek/Priloge (»Appendix«), tako da sama diploma (brez kazala, literature in prilog) ne preseže skrajnih predpisanih mej.

 

Seveda so lahko diplome tudi krajše (npr. če gre za izdelavo računalniškega programa) ali daljše, če se želi študent izrecno poglobiti, posebej če ima empirični oziroma teoretski del posebnosti, ki to zahtevajo. V vsakem primeru je končna odločitev odvisna od mentorja in navedene minimalne oziroma maksimalne meje so zgolj orientacijsko priporočilo. Preseganje predpisanega oziroma priporočenega obsega zato formalno ni nikakršen problem, dokler se mentor s tem strinja, zato se z dolžino v formalnem smislu ne gre obremenjevati.

 

J. Odličnost

 

Povzemimo še, kaj točno so FDV kriteriji kvalitete diplomskega dela, kar na zagovoru komisija upošteva tudi pri oceni in predvsem pri morebitnem predlogu za Prešernovo nagrado. Pravilnik FDV navaja naslednje komponente odličnosti:

  1. jasnost opredelitve raziskovalnega problema in metodološkega pristopa;
  2. znanstvena odličnost ali uporabna vrednost;
  3. širina in poglobljenost teoretske zasnove nalog;
  4. metodološka korektnost;
  5. poznavanje domače in tuje literature ter doslednost pri njenem navajanju;
  6. razčlenjevalna temeljitost;
  7. samostojnost, prodornost, izvirnost, ustvarjalnost in odmevnost naloge (morebitna objava);
  8. oblikovanje besedila in jezikovna kultura.

Dodati velja, da bi morala -  ne glede na ambicije - k temu seveda stremeti prav vsaka diploma. Vseh osem komponent bi moralo biti čimbolj kvalitetnih.

 

VI. ODDAJA NAOGE

 

Ko spišemo nalogo do konca, nastopi nekaj bistvenih korakov:

1). Priporoča se, da mentor potrdi že oblikovno dokončno in jezikovno pregledano diplomo, čeprav je v praksi lahko včasih tudi obratno: mentor nalogo vsebinsko odobri, nato pa zaupa in prepusti študentu, da poskrbi za lektoriranje in dokončno obliko. S tem se celoten proces močno poenostavi za študenta in profesorja, saj odpade še ena interakcija. Mentor torej lahko ne opravi pregleda zadnje verzije, ki je tudi že dokončno jezikovno urejena in oblikovana, ampak zgolj zadolži študenta, da naknadno poskrbi za jezik. Izkušnja sicer je, da študent za to pogosto ne poskrbi dovolj kvalitetno.

Velike težave imajo nekateri študenti tudi z izbiro lektorja; mnogi lektorji so dejansko nekvalitetni (in dragi). Študenti nato v primeru težav (ko mentor ali komisija zavrnejo jezik) dostavljajo lektorjeva potrdila in račune, kar pa nima nobenega smisla – treba je pač zagotoviti, da je tekst jezikovno brezhiben. Smiselno je zato na osnovi priporočil in referenc identificirati  kvalitetnega lektorja že v zgodnji fazi procesa, in ne sprožiti iskanja lektorja šele, ko je diploma vsebinsko odobrena. Za lektoriranje je treba t planirati oziroma rezervirati čas, kar je pogosto kritično, saj se mnogim študentom zelo mudi z oddajo.

Če študent tega ne uredi dobro in komisija nato ugotovi, da jezik ni dovolj kvaliteten, mora študent diplomo razvezati, lektorirati in ponovno oddati. V splošnem velja naslednje: če mentor ni izrecno navedel, da lektoriranje ni potrebno, se lektoriranje priporoča. Pa tudi v primeru, ko je mentor ocenil, da je jezik OK, to še vedno ni popolno zagotovilo, saj imajo lahko člani komisije drugačne poglede na jezik.

*Lektoriranje je odgovornost študenta in ne profesorja, zato se priporoča v vsakem primeru, pri čemer je treba lektorja izbrati čim bolj zgodaj in celoten proces planirati. Iskanje lektorja zadnji hip, je namreč lahko zelo tvegano (npr. zaradi naglice se izbere nepreverjenega in nekvalitetnega lektorja) in brez potrebe stresno.

Če je jezik zelo dober, bo lektoriranje potekalo zelo hitro in poceni, morda celo v živo v krajši seansi, kjer se podrobneje pregleda le povzetek, uvod in zaključek. Diplomsko delo bo namreč javno na spletu spremljalo diplomanta celo življenje; morebitnih napak pa se ne da več popravljati.

2) Ko mentor nalogo dokončno potrdi, študent končno verzijo (a) natisne in (b) odnese v službo za dodiplomski študij (referat) na tehnični pregled ter ob tem seveda tudi popravi pripombe, ki jih tam podajo, dokler niso zadovoljni, ter (c) požene preverjanje navajanja virov v Turnitin. Pomembno je, da pred oddajo diplomskega dela v tehnični pregled preverimo zadev s kolegi, ki so imeli nedavno tovrstno izkušnjo, ali pa če obstaja, preverimo spisek najpogostejših napak (npr. na FDV se nahaja tukaj: "Najpogostejše napake pri urejanju diplomskega dela"). Po vsem tem študent (d) izpolni obrazec o oddaji in ga prinese mentorju v dopolnitev - mentor ob tem poda predloge za člane komisije ter predlog za datum zagovora. Obrazec sicer lahko damo delno izpolniti oziroma podpisati mentorju že takrat, ko odobri zadevo, in ne šele, ko je diploma dokončno izoblikovana, odobrena z vidika tehničnega pregleda, obdelana v Turnitin in lektorirana. Ta možnost obstaja, če nam mentor seveda zaupa, kljub temu pa na zagovoru še vedno lahko zahteva dopolnitve. S tem se po drugi strani izognemo še eni dodatni interakciji z mentorjem (ki se lahko zavleče), dodatnemu obisku na fakulteti in s tem povezani izgubi časa, še posebej, ker mora obrazec v določenih primerih za mentorjem podpisati še predstojnik katedre. Seveda pa taka poenostavitev prinaša določeno  tveganje, da bo študent izneveril zaupanje profesorja in dogovorjenih vidikov ne bo ustrezno uredil. Odločitev o tem je vsekakor na strani mentorja in je odvisna od resnosti študenta.

3) Ko je vse zgornje (lektoriranje, tehnični pregled, podpisan formular) urejeno, študent odda dokončno nalogo v referat, in to na uradno predpisan način (tiskana in digitalna oblika), skupaj z izpolnjenim obrazcem o oddaji. Datum zagovora nato uskladi referat, ki tudi obvesti študenta o uri in dnevu zagovora. V primeru, ko ni zagovora, mora študent počakati, da komisija nalogo pregleda in oceni, nakar ga referat obvesti o uspešnem zagovoru in oceni. Smiselno pa je, da z mentorjem –  seveda, če je mentor v tem pogledu kooperativen – predhodno natančno dorečeta okvirni datum in tudi sestavo komisije, ki jo nato prodekan običajno avtomatično potrdi (zelo redko se še kaj spremeni).

 

 VII. ZAGOVOR

Nekateri programi imajo zagovor z dvo- ali tri-člansko komisijo, pri nekaterih pa diplomo ocenita zgolj dva profesorja, brez formalnega zagovora.

 

A. Potek zagovora

 

V primeru zagovora je potek okvirno naslednji:

  • Kandidat in publika se uvodoma odstranijo, da se komisija najprej pogovori o morebitnih problemih ali predhodnih vtisih (ta del se lahko izjemoma tudi preskoči, ampak le, če komisija to izrecno dovoli).
  • Vsi stojijo, medtem ko predsednik komisije prebere osnovne informacije.
  • Vsi sedejo, nakar predsednik komisije razloži potek zagovora. Mentor prebere svoje poročilo.
  • Sledi predstavitev kandidata, pri tem se upošteva naslednje (podrobna priporočila za predstavitev so tukaj>>):
    • Študent naj se omeji na dobrih 5 minut (!), kar ni lahko in zahteva posebno disciplino. Predvsem je treba za to imeti le cca 5 (in ne 10, 15, 20 ali 30) PPT prosojnic. V vsakem primeru bo predstavitev daljša, ker bo morda zastavljeno tudi kakšno sprotno podvprašanje, tako da gre vse skupaj proti 10 minutam, ki so predvidene v pravilniku. V tem pogledu je treba strogo upoštevati morebitna dodatna navodila mentorja.
    • Nikakor pa ne velja prekoračiti 10 minut (!). Doma je zato smiselno vaditi »timing« (zaželeno pred občinstvom) in testirati dolžino govora. Domači »timing« naj bo cca 5 minut.
    • Druge priprave za zagovor niso potrebne. Za zagovor se v vsakem primeru ne da pripraviti in nekaj dni pred zagovorom se z njim ni treba obremenjevati. Glavno je, da smo čim bolj sproščeni, kar bomo dosegli, če točno razumemo, za kaj gre pri zagovoru: za prijetno družabno formalnost ob zaključku študija in za mali test preverjanja lastne iznajdljivosti in zrelosti.
    • Upoštevati velja tudi splošna načela predstavitev: odločitev o pristopu (poanta na začetku, sledi razlaga ali princip zgodbe: postopno se bližamo glavni poanti). Upoštevamo tudi strukturiranje snovi, posebej osnovno razdelitev na uvod, jedro in zaključek.  Poskrbimo za rdečo nit. Priporočljivo se je na koncu vrniti na uvodni stavek ali misel. Upoštevati velja še naslednje:
  • Prosojnice ali PPT sploh niso nujne, lahko seveda izboljšajo vtis in olajšajo predstavitev; res pa je, da so postale nekakšen standard. Prav tako nekoliko pomagajo razelektriti pozornost, ki je sicer usmerjena na diplomanta.
  • V dveh do treh minutah lahko študent pove jasno in razločno (!) osnovni problem ter glavno ugotovitev, nato pa je priporočljivo, da doda tudi nekaj, česar morda ni vključil v diplomo, je pa vseeno zanimivo. Dobro je dodati še kakšno informacijo o poteku in nastanku diplome, npr. kak poseben motiv za ukvarjanje s to temo in podobno. Doda se lahko tudi kako novo misel, kak naknadni, nov pogled, širši vpogled, ki ga v diplomi ni zapisanega. Če takih idej ni, je tudi v redu – v takem primeru se pač povzame uvod in zaključek ter pokomentira kako najpomembnejšo tabelo ali sliko.
  • Nikakor se ne sme preveč ponavljati kazala in celotne zgodbe iz diplome – komisija je to prebrala (!) in ne vidi rada, da nekdo na široko ponavlja alineje iz svoje diplome.
  • Po predstavitvi komisija postavlja vprašanja:
    • Študent vprašanja posluša pozorno. Če je kaj nejasno, lahko takoj vpraša in pokaže svojo kompetentnost. 
    • Vseh cca 3-9 vprašanj si sproti zapiše (!). Glede morebitnega odmora, do katerega ima študent pravico, se vnaprej dogovori z mentorjem. Nekateri mentorji odmora izrecno ne želijo, saj so zelo zaposleni (študent jim lahko ugodi, lahko pa tudi ne, če čuti, da potrebuje čas za razmislek). Na vprašanja se odgovarja po vrsti (včasih se sorodna vprašanja lahko združi). Če komisija izrecno dovoli ali si zaželi, pa lahko študent na vprašanja odgovarja tudi kar zaporedno (vprašanje - odgovor).
    • V splošnem vprašanja največkrat ciljajo na širši pogled na zadevo (najrajši v povezavi s področja profesorja, ki vprašanje postavlja). Nemalokrat pa se vprašanja nanašajo tudi na kakšno dodatno pojasnilo ali šibko točko iz diplome. Smiselno je malo pogledati bibliografijo profesorjev v komisiji. Če je kateri od članov komisije na področju diplome napisal kaj relevantnega, v diplomi pa to ni omenjeno ali pa je omenjeno pomanjkljivo, potem so možne določene težave. Nekateri so namreč zelo občutljivi na ne-navajanje njihovega dela in je to sploh prva stvar, ki jo v diplomi pogledajo (ali so citirani ali ne).
    • V nobenem primeru pa se na vprašanja ne moremo pripraviti vnaprej, ker so povsem nepredvidljiva, zato se s tem ni potrebno obremenjevati.
    • Odgovarja se čim krajše in koncizno. Poleg pravega odgovora se od študenta pričakuje, da pri tem pokažete izobrazbo, širino in iznajdljivost. Prav to pa je tudi bistvo zagovora.
  • Komisija nato ostane sama v prostoru in oceni nalogo, nakar spet pokliče kandidata in publiko ter razglasi rezultat in ga tudi pojasni (takrat vsi stojijo).
  • Diplomant gre v študentski referat, kjer lahko takoj dobi začasno potrdilo, ki ima polno veljavnost. Sama slovesna izročitev listine pa sledi čez par mesecev. Pred zagovorom je dobro še enkrat prebrati tudi pravilnik FDV, kjer je predstavljen potek zagovora.

B. Odnos in drža

Sama seansa zagovora diplome sodi med značilnejše dogodke v življenju. Običajno si ga študent zapomni za celo življenje. Zato velja pri tem upoštevati naslednje:

  • Vsaka trema na zagovoru je povsem odveč, ker ne more iti nič narobe. To ni izpit. Še nihče ni padel na zagovoru. Kakršnakoli trema je komisiji v bistvu precej nerazumljiva in odveč.
  • Še bolj pa se je seveda treba izogniti drugi skrajnosti – omalovaževanju pomena diplome, preziranju formalizmov in podcenjevanju komisije.
  • Komisija mora čutiti, da zadevo razumete kot zanimiv, pomemben in slovesen družaben dogodek. Vsekakor upoštevajte, da je komisija v splošnem dobrohotna, dobronamerna in vam želi uspeh.
  • Nekateri člani so lahko včasih (vendar zelo redko) v svojih vprašanjih agresivni, nezadovoljni, vrtajoči in zahtevni – vendar je to običajno le igra za popestritev in preverjanje, koliko je kandidat zmožen ostati priseben, odgovarjati trezno in se ne zmesti. Pri ocenjevanju so taki člani komisije največkrat še posebej naklonjeni visoki oceni.
  • Pogosto se komisiji tudi zelo mudi, saj so zelo zaposleni ljudje. V takem primeru je še posebej smiselno, da je študent kratek. Komisija prav tako ne želi zapletov – radi bi izvedeli, kaj je novega, sprožili malce intelektualne debate in malo pokramljali.
  • Sama ocena diplomske naloge je precej nepomembna za kariero (razen v nekaterih redkih primerih podiplomskih študentov). Kvalitetna diploma je kljub temu pomembna zaradi morebitnih priporočil ter zaradi dejstva, da se jo objavi na internetu in si jo lahko kdorkoli kadarkoli podrobno ogleda za časa cele delovne kariere diplomanta.
  • Celotna drža naj bo nekoliko svečana, akademska, pazimo, da smo vseskozi spoštljivi, prisebni in nadvse vljudni; ni odveč tudi kak bolj formalen nagovor (npr. "Spoštovana komisija...").

C. Družabnost po zagovoru

Člane komisije novopečeni diplomanti po razglasitvi včasih vabijo na pijačo, je pa res, da profesorji za to praviloma nimajo časa in so že sam zagovor s težavo in tesno umestili v svoj natrpani delovnik. Poleg tega mnogim ne odgovarja posedati v hrupnem študentskem baru v pritličju fakultete. Če bi jih res radi povabili:

  • je treba komisijo o tem obvestiti vnaprej, bodisi osebno, pisno ali po e-pošti, da si vzamejo še npr. 15 ali 30 minut časa; dobro je njihov odziv pridobiti vnaprej;
    • izbrati najbolj miren lokal (razen če je poletje in so zunaj mize) oziroma nek prostor na FDV;
    • za kratek pogovor in kramljanje – če si tega res želimo – je lahko učinkovit tudi majhen pogrinjek kar na mestu samem; na to profesorji skoraj vedno pristanejo vsaj v minimalnem obsegu. Res pa je, da je to nekoliko nadležno organizirati, še posebej zato, ker so v takem primeru lahko težave s prostorom, saj je za diplomo lahko rezerviranih le 60 minut, zato je priporočljivo vnaprej natančno preveriti in po potrebi prostor rezervirati.

D. Publika

Diplomant lahko pripelje neomejeno število poslušalcev; ti lahko pridejo tudi sami od sebe. Lahko pridejo kolegi, prijatelji, partner, pa tudi starši (posebej, če je od absolventskega statusa minilo več let ali desetletij), včasih tudi bratje, sestre, celo stari starši in tete... Glede tega ni omejitve in komisije to ne moti, niti nanjo ne vpliva (kljub vsemu se ne da izogniti učinku, da je pred veliko publiko komisija bolj blagohotna). V splošnem se opaža, da je z leti občinstva vedno manj; v večini primerov ga pravzaprav ni. Statistično gledano dandanes torej visoko prevladujejo zagovori brez vsakega občinstva, čeprav občasno še vedno pride nekaj poslušalcev. Velike sorodstvene oziroma kolegialne prisotnosti se običajno zgodijo v primeru, ko je študent diplomiral šele po res dolgi odsotnosti (npr. 10 ali 20 letih) in je diploma postala družinski projekt oziroma travma.

E. Darila

Če se je mentor res izkazal in študentu izrecno veliko pomagal pri delu, posebej v primeru posebnih okoliščin (npr. časovne stiske), se študenti včasih odločijo za manjše darilo (npr. buteljka, čokolada), ki ga izročijo po zagovoru. Profesorji imajo tako gesto radi, seveda če je iskrena in brez preračunljivosti. Tudi ta gesta postaja dandanes vse bolj redka in je praktično že skoraj povsem izumrla, zato se je od diplomanta vsekakor ne pričakuje.

 

 

 

VII. PO ZAGOVORU

 

Po zagovoru prejmemo začasno potrdilo (neposredno po zagovoru je zato potrebno iti v referat po potrdilo), s katerim lahko uveljavljamo svoje pravice (nadaljevanje študija, prijava na razpise, potrdilo za službo ipd.) in razveselimo delodajalce oziroma sorodstvo.

Prijatelje in sorodstvo lahko dodatno razveselimo še z udeležbo na uradni podelitvi listin. Formalno se namreč podelitev diplomske listine izvede na posebni svečani prireditvi s kulturnim programom, kjer FDV nekajkrat letno listine podeljuje večjemu številu diplomantov. Vemo, da je to v tujini pogosto zelo velik in zelo poseben družinski ritual z obilo fotografiranja. Starši se tega običajno močno razveselijo.

Zelo pomembno je tudi, da se v naknadni anketi, ki jo prejmemo po diplomi, vpišemo v alumni klub FDV. Nadaljnje mreženje s profesorji in kolegi je namreč v karieri izjemno koristno.

Potrudimo se lahko tudi za dodatno promocijo naše naloge, če smo nanjo ponosni. Na voljo je več strategij (SEO, LinkedIn, spletne objave, forumske animacije, družabna omrežja, relevantna spletna mesta, blog, neposredno posredovanje,…). Dandanes se namreč veliko stikov, poslov, ponudb, iniciativ ipd. zgodi na osnovi spletnih informacij. Če smo torej izdelali kvalitetno diplomo, je škoda, da se ne diseminira, še posebej, ker bo na spletu tako ali tako dostopna celo naše življenje. Če nas področje še naprej zanima, smo lahko v tem pogledu dodatno proaktivni: v diplomsko delo dodamo naš email, ohranimo stike z mentorjem, nadaljujemo s spletnimi odzivi ipd. Predvsem pa lahko na tem področju nadaljujemo tudi s formalnim izobraževanjem (magisterij, doktorat).

Ambiciozni študenti lahko v primeru empirične raziskave podatke in njihov opis shranijo v kak javen repozitorij podatkovnih arhivov (npr. DataVerse). S tem je zelo malo dela, doseže pa se trajna hramba (kar zadošča tudi naprednim etičnim in metodološkim standardom), globalen doseg (in globalna destinacija), hkrati pa se pokaže tudi zrelost, naprednost in moderno razumevanje intelektualne produkcije.

V še bolj ambicioznih primerih lahko naše delo objavimo kot članek v znanstveni, strokovni ali poljudni obliki, ali pa zgolj kot spletni zapis. Pogosto nam to vzame zelo malo napora, hkrati pa lahko pomembno pripomore k spletni promociji našega profila.

Razumljiva je tudi drža, da študent zaradi osebnih okoliščin po zagovoru noče z diplomo (in s študijem, fakulteto, določenimi življenjskim obdobjem ipd.) imeti ničesar več. Seveda pa v primeru sistematično organizirane gradnje osebne kariere oziroma svojega portfolija znanj oziroma področij to ni posebej zrelo in smiselno.